Poročanje iz Gaze

Ironično je, da danes vsi poročajo o Gazi, praktično nihče pa ne poroča iz Gaze. Ta kratek zapis namesto na nove informacije meri na nek manko, na nek pomenljivi molk, ki pa je preslišan. Odsotnost glasov z ene strani namreč zapolni vsiljivo govoričenje druge.




Kot je znano, Izrael novinarjem ne dovoli vstopa v Gazo. Ne dovoljuje niti vstopa humanitarnim delavcem, zdravnikom, diplomatskim misijam in odposlancem Združenih narodov, a omejimo se zgolj na reporterje. Zdi se, da so onemogočanja dostopa najbolj veseli prav na CNN, BBC, FOX ipd., saj jim tokrat ni potrebno biti na kraju dogajanja in se truditi, kako bodo uskladili posnetke masakra palestinskega prebivalstva z nasprotujočo interpretacijo, ki jo od njih zahtevajo uredniki. Kazati posnetke ubitih otrok in žensk ter razrušenih izključno civilnih kompleksov, hkrati pa trditi, da so to Hamasovi teroristi in njihova vojaška infrastruktura, je namreč precej mučno opravilo. Tokrat lahko, kljub temu, da vztrajno zatrjujejo da so v neposredni bližini spopadov ("Gaza is just behind my shoulder"), poročajo malodane iz naslanjača.

Mokre sanje vsakega propagandnega aparata so, da mu ne bi bilo več treba preobražati, preoblikovati in urejati realnosti, ampak bi se realnost prilagodila njenim željam. Kako lepo bi bilo, ko bi vrli ljudje, ki jih je tovariš Josif Visarionovič dal izrezati iz fotografij, to že prej začutili in se ne bi fotografirali z njim ter tako poskrbeli, da tovarišu ne bi povzročali dodatnega dela. Vendar dokler realnost ne ustreza zahtevam režima, je zanj nevzdržna. To nevzdržnost nepredelane, surove realnosti odlično izrazi Steve Bridges, ko vpričo Busha oponaša Busha in pravi: "The media really ticks me off - the way they want to embarras me by not editing what I say." Če si še niste ogledali, priporočam ogled - klik.

Problem se pojavi občasno, ko so novinarji le prisiljeni pojasniti, zakaj pravzaprav ne poročajo iz Gaze. Vrli občan Karl Penhaul jemlje nase težko breme glasnika in razsvetljevalca ter pojasnjuje, da so pravzaprav krivi Egipčani, saj da novinarjem ne dovolijo vstopa v Gazo.

To, da obstaja le en mejni prehod med Gazo in Egiptom, pa še ta ne pod njegovim popolnim nadzorom, se občanu Penhaulu ne zdi vredno omeniti, kakor se mu tudi ne zdi vredno truda pojasniti zakaj reporterjev v Gazo ne spustijo Izraelci. Egipčanom hitro pripiše skrb za ugled tako doma, kot v mednarodni skupnosti, ki bi bil prizadet, če bi rakete začele padati preblizu meji Egipta. Izraelu ne pripiše bojazni za ugled, če bi prenašali slike masakra, kot na primer tole. Izrael se ne boji izgubiti ugleda, ker ga tako ali tako nima. Niti ga ne rabi. Ima ZDA, ima politično podporo in gospodarsko pomoč, ima, preko ZDA, de facto veto v Varnostnem svetu.

Ameriški propagandni stroj je ob invaziji na Irak igral na karto navidezne vidnosti, ko je reporterje priključil bojnim enotam in jih poslal v prve vrste. Gledalci so imeli občutek, da imajo nadzor nad situacijo, da vedo kaj se dogaja (čeprav je bilo vse posneto prej temeljito filtrirano). Izrael igra na karto vidne navideznosti, ko skuša svet prepričati, da obstajajo objektivni razlogi (varnost, tajnost vojaških operacij, itd.) za to, da reporterjev ne spusti v Gazo.

Robert Fisk je pred dnevi v Independentu zapisal tole:

What is Israel afraid of? Using the old "enclosed military area" excuse to prevent coverage of its occupation of Palestinian land has been going on for years. But the last time Israel played this game – in Jenin in 2000 – it was a disaster. Prevented from seeing the truth with their own eyes, reporters quoted Palestinians who claimed there had been a massacre by Israeli soldiers – and Israel spent years denying it. In fact, there was a massacre, but not on the scale that it was originally reported.

Izraelu torej ne zadostuje več niti potvarjanje realnosti, saj je več ne more brzdati. Zato jo mora povsem zakriti in ustvariti novo. Koliko je v hkratnem igranju Davida in Goljata, kot se je pred časom posrečeno izrazil palestinski predstavnik, prepričljiv, lahko presodite sami.

Zablode ekonomije

Neoliberalna ekonomija rada uporablja analogije z naravo in njenimi zakoni. Čeprav se je pokazalo, da je tovrstno vzporejanje med družboslovjem in naravoslovjem zgrešeno in zastarelo (spomnimo se samo na socialni darvinizem, ki je teorijo o naravni selekciji apliciral na človeške rase), se ga na številnih znanstvenih področjih, da o common sensu sploh ne govorimo, še kar tolerira. Pri presojanju zakonov in zakonitosti, ki veljajo na tem ali onem področju, je potrebno vedeti, da tako kot v družboslovju in humanistiki, tudi v naravoslovju ni absolutnih resnic (v fiziki na primer sta mit o absolutnih zakonih, ki naj bi veljali za vse in povsod v naravi zrušili relativnostna teorija in kvantna mehanika). Absolutne resnice vedno producira (tako ali drugače motivirana) mitologija. Funkcija znanosti ni produkcija absolutnih resnic, ampak stalno prevpraševanje resnice. Njeno metodološko jedro ni vera, ampak dvom.

Redni profesor Marjan Svetličič, ki predava mednarodno ekonomijo na FDV, je eden tistih ekonomistov (njegovi starosti navkljub bi mu, sodeč po njegovih stališčih, lahko rekli mladoekonomist), za katere so ekonomski zakoni povsem enakovredni fizikalnim zakonom, natančneje zakonu gravitacije. Verjetno podobno razmišlja tudi g. Mrkaič, ki je v slabih dveh desetletjih od ukvarjanja s tekočimi kristali prešel na ekonomsko področje in prevzel položaj vrhovnega apologeta tržnega fundamentalizma. Očitno ob zamenjavi tematskega polja ni pomislil, da bi veljalo prilagoditi tudi epistemološki okvir. Zakoni, ki veljajo na trgu naj bi bili torej ekvivalentni tistim, po katerih krožijo planeti, zmrzujejo tekočine in se razmnožujejo parameciji. To kaže na razumevanje trga kot virtualne sfere, kjer Smithova nevidna roka prek mehanizma ponudbe in povpraševanja v ravnotežju ohranja le meilleur des mondes possibles; trga kot odra, kjer kot marionete nastopajo individuumi (ali pa kar agregatne količine, brezoblične mase le-teh), za katere lahko po kartezijansko sumimo, da so pod dežniki racionalnosti, popolne informiranosti, ipd. zgolj avtomatoni.

Prelevimo se za trenutek v neoliberalnega ekonomista in predpostavimo, da trg res deluje po nekih naravnih zakonih in je sposoben samoregulacije. Ali iz tega sledi, da je laissez-faire edina prava ekonomska politika? Ali je edino ustrezno delovanje potemtakem nedelovanje, nekakšna ekonomska različica Lao Cejevega wu wei-a? Naj zaupamo in verjamemo, da je prosti trg zdravilo za inflacijo, recesijo, brezposelnost, celo za revščino v državah tretjega sveta? Da bi odgovorili na ta vprašanja, se še bolj približajmo tisti ekonomski misli, ki vzpostavlja analogije med družbo in naravo. Zamislimo si, da živimo na otoku, ki ga stalno ogrožajo vremenske in druge neprilike – izbruhi vulkanov, potresi, tsunamiji, orkani. Narava deluje po svojih zakonih in je mehanizem, ki se vedno znova sam spravi v ravnovesje. Po analogiji z zgoraj zapisanim, ki se nanaša na trg, je tudi kar se tiče krotenja narave najustreznejši pristop laissez-faire, torej zavestna odpoved poseganju v zakone narave. Tako kot je vzpostavljanje sistema socialnih transferjev in državno lastništvo podjetij prekršek zoper zakone trga, je gradnja varnostnih nasipov in vzpostavljanje sistema reševalnih služb prekršek zoper naravne zakone. V obeh primerih bo kriza le začasna, saj bo kmalu spet nastopilo ravnotežje. Ko bi v naši domišljiji (ki jo neoliberalci zamenjujejo z resničnostjo) lahko trg in narava postala animirana in zadobila lastno subjektiviteto (podobno je pri Dawkinsu ta status pripadel genu), bi lahko zelo nazorno manifestirala svojo sebičnost. Tako kot naravi ni mar za ohranitev človeške vrste (čeprav naj bi bila ta po mnenju nekaterih, ki jih bom imenoval antropocentrike, dovršitev njenega razvoja, po Schellingu pa element njenega samozavedanja), tudi trgu ni mar za ohranitev posameznika. Kot je narava namen sama sebi, je tudi trg, kot ga vidijo neoliberalci, sam sebi namen. Kot smo ugotovili, povezovanje ekonomskih zakonitosti z naravnimi zakoni (četudi bi bilo upravičeno) ne implicira takšne ekonomske politike, ki jo zagovarjajo neoliberalci.

Trg pa seveda ni le miselna konstrukcija, ni zgolj abstrakcija ali nekakšen virtualni prostor. Trg je realna sfera v kateri si nasproti prihajajo konkretni ljudje, ki menjajo proizvode konkretnega človeškega dela. Dejstvo, da živimo v 21. stoletju, ko se velik del trgovanja in finančnih transakcij izvaja s pomočjo elektronskih sistemov in prek raznih medijev, zgolj skrije realne temelje ekonomije, nikakor pa jih ne more odpraviti. V sodobni ekonomiji skoraj ne srečamo več pojma vrednost, sfero proizvodje, kjer se vrednost edino proizvaja pa se vztrajno odriva stran od glavnih razprav. Usmerjenost v sfero menjave, še bolj pa v sfero potrošnje je mogoče razumeti kot odvračanje pozornosti od izkoriščanja in neenakosti. Denar ni krvav in ne smrdi, kljub temu pa ima vsak prislužen novec pestro zgodovino. Sodobna ekonomska znanost (zanimivo, da se na eni strani govori o kemijski, biološki,…ekonomski znanosti, na drugi pa npr. o politični vedi) vrednosti ne posveča bistvene pozornosti, odpravlja jo kot filozofski konstrukt in jo ob naslanjanju na »zakonitosti trga« preoblikuje v ceno, njeno zunanjo podobo. S tem pa ne reši uganke vrednosti, ampak le preusmeri pozornost od problema njene določitve, saj jo, kot tudi toliko drugih stvari, prepušča »vsemogočnemu« trgu. To, da se temeljnemu problemu vrednosti ne posveča v zadovoljivi meri, plača na vsakem koraku, saj je brez vrednosti nemogoče razložiti materialno podstat ekonomije.

V času ko postaja svet ekonomsko vse bolj povezan in soodvisen, hkrati pa postajajo te povezave vse bolj virtualne in nepregledne, ima lahko nepoznavanje realnih temeljev hude posledice. Valute so danes utemeljene zgolj na zaupanju v gospodarstvo, ta veriga zaupanja pa se kot jara kača vije, prepleta in izgublja za številkami tečajev. Plemenite kovine, nekoč mere vrednosti, so danes same podvržene divjim fluktuacijam. Vse pogostejše ekonomske krize, ki se pojavljajo na vseh koncih sveta, kažejo da je današnja ekonomija le ekonomija sončnih dni. Ob prvem gromu se sesuje kot hišica iz kart. »Racionalni posamezniki« v paniki prodajajo vrednostne papirje, veliki bančniki, ki so še včeraj kritizirali državni intervencionalizem, danes v novih okoliščinah sramežljivo trkajo na vrata države in prosijo za finančne injekcije. Trenutna kriza v ZDA ni slučaj, vpisuje se v splošne ekonomske vzorce. Ni prišla nenadoma, ampak je dolgo grozila. Ni izjema, je zgolj dokaz pravila.

Prav je, da smo vpričo trenutnega stanja zaskrbljeni, to pa še ne pomeni, da se moramo nekritično vreči v objem takšnim ali drugačnim teorijam, ki nam bodisi pridigajo enostavno rešitev vseh težav, bodisi nas strašijo s popolnim propadom. Tako sta ideji o naravni samoregulativni sposobnosti trga (neoliberalni tržni fundamentalizem), kot o naravni intenci propada kapitalizma (marksistična teorija zloma), v tem pogledu, kot bi temu rekel Stalin, slabša odklona. Vrnitev v ravnotežje in propad obstoječega ekonomskega sistema še vedno ostajata realni možnosti, vendar pa pot do njiju ne vodi po vnaprej določenih tirnicah. Od političnih odločitev je odvisno ali bo ameriška država tako kot leta 1929 kapitalu priskočila na pomoč z nižanjem obrestnih mer in finančnimi injekcijami ter ga na ta način rešila s pomočjo davkoplačevalskega denarja. Ali bo torej zopet dopustila, da bo z družbo delil svoje izgube, medtem, ko o delitvi dobička ni hotel niti slišati. Očitno. V ozadju Hayekova krilatica, da ima podjetnikov uspeh pozitivne učinke za celotno družbo, njegov propad pa negativne učinke le zanj samega, zveni kot slaba šala.

Keynesianizem, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni nasprotje neoliberalizma. Je dolgoročni pogoj njegovega obstoja. Država s posredovanjem rešuje iz kriz kapital, ta pa ji, ko je spet na zeleni veji, usluge »vrača« s tem, da zahteva zmanjšanje stroškov države, deregulacijo trgov in privatizacijo javnega sektorja. S tem pljuva v lastno skledo. Še nedavno so neoliberalci vztrajali, naj se država umakne z vseh področij, zreducira in omeji naj se le na represivni aparat – na vojsko in policijo. Z vznikom Halliburtona, Blackwaterja in podobnih podjetij, je bila presežena tudi ta omejitev. Samo ugibamo lahko kaj se bo v primeru gospodarske krize zgodilo, če se represivni organi države povsem privatizirajo. Kdo bo na primer skrbel za red v novih Hoovervillih, ki bodo nastali, če se pripeti kriza podobnih razsežnosti, kot jih je imela tista iz 1929? V nešteto scenarijih Hollywoodskih filmov najdemo post-apokaliptične podobe ZDA, ki so jih opustošile sovjetske atomske bombe, islamski skrajneži, meteorji, nezemljani, zombiji ter druge realne ali fiktivne nevarnosti. Vedno je vzrok propada drugi. Grožnja prihaja z Bližnjega vzhoda, s strani Kitajske, Latinske Amerike, morda jim jo lahko zopet zagode Rusija ali pa se nanje spravi kakšna »opadniška država«, na primer Severna Koreja ali Venezuela. Vsemu sovraštvu navkljub, ki so si ga ZDA (povsem upravičeno) nakopale, še vedno ostaja največja nevarnost Ameriki ona sama.

(Ne)avtoritarnost vzgoje in patološki narcis

Patološki narcis je fenomen postindustrijske družbe, ki se psihološko in osebnostno povsem podredi matrici, ki jo generira današnji kapitalizem. Patološki narcis je ideal potrošniške družbe – je kompulzivni potrošnik, individualist in egoist, obseden z materialno akumulacijo in brez čuta za družbenopolitično življenje okoli njega. Naslednji opis lastnosti patološkega narcisa je povzet po predavanjih dr. Godine, ki so v piscu pričujočih vrstic porodila marsikateri miselni utrinek.

Patološki narcis, katerega način življenja odlično prikazuje film American Psycho, se hrani z občudovanjem drugih. Ta obsesivna želja po občudovanju, ki je pri ‘normalnih’ ljudeh prisotna le v infantilni fazi, pri patološkemu narcisu traja celo življenje. Narcisizem takega posameznika se ničemur ne podreja in ne pozna nikakršnega moralnega imperativa. Ob stiku njegovega egoističnega narcisizma z drugimi (sploh če so, tako kot on, patološki narcisi) prihaja do neskladja med samopodobo in socialno podobo, kar je mogoče razrešiti le s težnjo po dokazovanju, po čim večjem uspehu na čim več področjih. Ker pa je težko biti vedno prvi in ker uspehi zahtevajo ogromno truda, sposobnosti in sreče, se patološki narcisi zatečejo k potrošnji. Ta jim namreč omogoča, da so vselej pred drugimi, da imajo nekaj, kar je novejše, večje, boljše ali dražje od tega, kar imajo drugi. Patološki narcis ne troši zato, ker rabi produkt, ampak ker rabi občudovanje. Ne troši zato, ker hoče, ampak zato, ker mora.

Zdi se, kot da obsedenost s trošenjem izvira iz odsotnosti avtoritete, saj oče, ki je prej predstavljal avtoriteto, danes pogosto le duplicira vlogo mame, kot objekta nege. Odsotnost avtoritete zahteva kompulzivno trošenje, povezano s fetišiziranjem različnih vrst blaga, ki postanejo sredstvo zadovoljevanja potreb in reproduciranja egoističnega individualizma na osebni ter socialne dezintegracije na družbeni ravni. Za opisano stanje se največkrat krivi upad moči tradicionalnih avtoritet, predvsem na področju vzgoje v družini. To je v najboljšem primeru izdatno obravnavano v tistih člankih, ki vse psihološke deviacije od normalnosti pojasnjujejo s potlačevalnimi mehanizmi in jih spoznamo po lacanovskih formulah in drugih ornamentih, ki se sporadično pojavljajo v tekstu, v najslabšem primeru pa so to tisti članki, ki se ponavadi začnejo z »V današnji družbi brezsramnega hedonizma, ki ne pozna nobenih vrednot…« in se večinoma nadaljujejo z moraliziranjem o degradaciji družbe in bentenjem čez današnjo mladino, ki da je neotesana in brez vrednot. Kakorkoli že, številni, vključno z dr. Godino, vidijo problem v premajhni strogosti zahtev očeta, ki da ni več (dovolj) avtoritaren. Oče namreč ne deluje več s prepovedjo in kaznovanjem, ampak s spodbujanjem in trepljanjem. Oče, ki je bil prej travmatični drugi, je zdaj zreduciran na ja, na en sam velik, vedno ponavljajoči se JA vsemu. Takšna permisivnost ne omogoča vzpostavitve moralnega imperativa in neguje otrokov egocentrizem in njegov egoizem.

Vse lepo in prav, a sam sem povsem nasprotnega mnenja. Kakor se tudi v temelju navidez najbolj razsvetljenih in na razumu temelječih idej pojavljajo najbolj nesmiselne dogme, tako se tudi v srcu navidez najbolj permisivnih modelov vzgoje kažejo najbolj totalitarni vzorci. Trdim namreč, da je oče danes še preveč avtoritaren, celo totalitaren. Žižek v nekem intervjuju pravi nekako takole: predstavljajte si da ste otrok in imate dobrega staromodnega avtoritarnega očeta, ki vam ukaže, da morate k babici na obisk. Lahko se upirate, a ste se na koncu le prisiljeni podrediti očetovemu ukazu. Sedaj pa vzemimo, da imate tolerantnega post-modernega očeta, ki vam bo rekel sledeče: »Veš kako zelo te ima babica rada, a obišči jo le, če si to res želiš.« Jasno je, da ta navidezna svobodna izbira vsebuje še veliko hujšo prisilo in je posledično še bolj imperativna. Ne samo, da moraš obiskati svojo babico, ampak si moraš to celo želeti! Post-moderni in navidezno ne-avtoritarni oče torej ne zahteva zgolj zunanje podreditve ukazom, ampak zahteva totalno podreditev. Ne zahteva le podreditve želji ampak zahteva podreditev želje! Problem torej ni v preveliki permisivnosti, ki dopušča vse, ampak v totalitarnosti zahteve po totalni podreditvi. Prav ta nehumana in totalitarna zahteva potisne otroka v podrejanje drugim, manj totalitarnim zahtevam, ki se jim lahko podredi le na zunaj. Takšna pa je zahteva, ki jo vceplja kapitalistična potrošniška družba; to je potreba po trošenju, po posedovanju različnih reči in vrst blaga. Blagovni fetišizem je v vsakem primeru posledica vzgoje, vendar pa se patološki narcis k njemu ne zateka zaradi tega, da bi ugodil sebi in požel socialni aplavz, ampak, da bi ubežal zunanjim zahtevam, ki od njega zahtevajo preveč.

Kieslowski, Hegel in Ženske

V Dvojnem Veronikinem življenju (La double vie de Véronique), filmu Krzysztofa Kieslowskega je proti koncu filma kratek prizor, v katerem Alexandre Fabbri prosi Veronique, naj mu pove kaj o sebi. »Kaj želiš izvedeti?« mu odvrne ta, on pa njej: »Vse.« Sledi trenutek tišine, potem pa protagonistka vstane in na posteljo pred Alexandra izprazni vsebino svoje torbice.

Pred njima zdaj ležijo predmeti in se jima ponujajo ne le kot zori, kot neposredni objekti izkustva, ampak predvsem kot nekakšne arheološke najdbe, na katere naj se opre rekonstrukcija zgodovine Veroniquinega življenja. Na nek način gre za materializacijo, ki jo potrebuje filmski medij za svojo oporo, bi lahko rekli, podobno kakor v Stalkerju tisti long-take, ko kamera drsi vzdolž potočka, v katerem so razni, post-apokaliptičnemu svetu ustrezajoči predmeti, ki naj bi v nas vzbudili določene občutke. Tudi Proust je za oživitev spomina potreboval magdalenico, zakaj ne bi torej mogli in smeli iz inventarja predmetov, ki jih ženska nosi s seboj v torbici, sklepati na njeno življenje?

Ko Alexander v roko jemlje zdaj en, zdaj drugi predmet, sestavlja sestavljanko Veronique. Potem ko je proučil njen vazelin in gumijasto žogico, se loti ogledovanja kosa papirja, na katerem so pomanjšane fotografije z Veroniquinega popotovanja po vzhodni Evropi.

Poudarek je prav na banalnosti predmetov, ki jo predstavljajo. Tudi po Heglu je končna resnica banalna in nezanimiva, kot zadnji stavek romana. Pomembnejša je pot do resnice, ta daje smisel in predstavlja resnico v pravem pomenu (»Pot do resnice je resnica sama.«). Če preberemo cel roman se nam zadnji stavek ne zdi več banalen, ima pomen, je smiseln in tvori resnico skupaj s preostankom. Če to ugotovitev prenesemo na navedeni primer iz Veronikinega dvojnega življenja, lahko rečemo, da so predmeti za Alexandra, ki jih prvič vidi, nujno tuji in banalni ter mu ne povedo ničesar (še glede vazelina vpraša, kaj je to), za Veronique pa imajo velik pomen, saj niso zgolj objekti, ampak koščki življenja in delčki njegovega pomena.

Vrnimo se nazaj k Alexandru in fotografijam, ki si jih ogleduje. Na neki fotografiji z demonstracij v Krakowu opazi Veronique, mirno stoječo med revolucionarno vihro. Ta presenečeno ugotovi, da na fotografiji ni ona (saj jo je prav ona posnela, poleg tega pa ima dekle na fotografiji tudi drugačen plašč). Vendar je podobnost prevelika, občutki, ki so bili prisotni že prej in jih je fotografija a posteriori potrdila, pa premočni. Veronique izbruhne v jok, Alexandre ima z njo (iz usmiljenja?) spolni odnos, film pa se kmalu za tem konča.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Veronique in Alexandre sta ob stiku s fotografijo zamenjala vlogi. V fotografiji, ki je bila zanj povsem banalna in tuja, je Alexandre spoznal Veronique (oziroma postavil identiteto Veronique = Weronika), Veronique pa se je ob pogledu na fotografijo, ki je do tedaj predstavljala del njenega življenja in bila zanjo smiselna, zavedla njene tujosti in banalnosti.

Zakaj gledalci ne dobimo pojasnila glede povezave med Veronique in Weroniko, dekletom s fotografije? Preprosto zato, ker ni nikogar, ki bi nam povezavo lahko podal. Film prikazuje življenje Veronique skozi njeno optiko, ves čas smo identificirani z njeno percepcijo. Veronique pa sama ni zmožna odkriti in pojasniti skrivnosti identitet in povezav, ki jo je prinesla fotografija. Kot na znanem mestu v Fenomenologiji duha pravi Hegel: »Skrivnosti Egipčanov so bile skrivnosti tudi za Egipčane same«, bi lahko s posplošitvijo Veroniquinega primera rekli: Skrivnost žensk je skrivnost tudi za ženske same.

Veronique ni imela zavedanja o sami sebi. Manjkal je subjekt tega samozavedanja, subjekt, ki bi bil sestavljen iz obeh Veronik. Tudi ženskam nasploh manjka samozavedanja (nekaterim tudi samozavesti, a to je že druga stvar). Zahteve feministk (predvsem tiste najradikalnejše, ki vključujejo samozadostnost in prihodnost sveta brez moških) so zahteve po ustvarjenju subjekta samozavedanja. Kreacija subjekta ženskega samozavedanja pa pomeni psihološko unifikacijo na ravni ženskega spola, ta pa implicira odpravo tradicionalnega in vzajemnega ljubosumja. Prav slednje pa je bilo (vsaj po nekaterih antropoloških teorijah) in je še vedno temelj družine, ki je medkulturno univerzalna in elementarna enota družbe.

Mit o uspešnosti Slovenije

Prejšnji mesec je izšlo novo poročilo Združenih narodov z naslovom Human Development Report 2007/2008. Gre za slabih štiristo strani dolgo poročilo o stanju razvitosti na globalni, regionalni in nacionalni ravni. Poročilo je opremljeno s številnimi grafi in tabelami, ki prikazujejo vrednosti različnih indeksov. Najbolj znan in zanimiv je Human Development Index (HDI), primerjalno merilo za države, izračunano iz življenjske dobe, stopnje pismenosti, stopnje izobrazbe in življenjske ravni . Gre za merilo, ki o državi pove bistveno več kot na primer BDP per capita, saj upošteva več kriterijev in bolj realno oceni standard ter kvaliteto življenja v posameznih državah.

Slovenija je po merjenjih, ki sicer veljajo za leto 2005 zasedla 27. mesto, kar sicer ni tako slabo, je pa zaskrbljujoče to, da po lestvici v primerjavi s prejšnjim merjenjem nismo napredovali, tudi leta 2000 smo namreč zasedli 27. mesto. Med 27-imi državami imamo najnižjo pričakovano življensko dobo in drugi najnižji BDP na prebivalca. Dodajmo še inflacijo, premajhno vlaganje v znanost in tehnologijo (z izjemo vojaške tehnologije), drastično poslabšanje stanja medijske svobode, zadolževanje države, razprodajo podjetij, privatizacijo zdravstva in poskus privatizacije šolstva,…in vse to v obdobju splošne konjunkture v gospodarstvu in ob dobri socialni dediščini. In potem govorijo o Sloveniji kot o svetilniku Evrope…