(Ne)avtoritarnost vzgoje in patološki narcis

Patološki narcis je fenomen postindustrijske družbe, ki se psihološko in osebnostno povsem podredi matrici, ki jo generira današnji kapitalizem. Patološki narcis je ideal potrošniške družbe – je kompulzivni potrošnik, individualist in egoist, obseden z materialno akumulacijo in brez čuta za družbenopolitično življenje okoli njega. Naslednji opis lastnosti patološkega narcisa je povzet po predavanjih dr. Godine, ki so v piscu pričujočih vrstic porodila marsikateri miselni utrinek.

Patološki narcis, katerega način življenja odlično prikazuje film American Psycho, se hrani z občudovanjem drugih. Ta obsesivna želja po občudovanju, ki je pri ‘normalnih’ ljudeh prisotna le v infantilni fazi, pri patološkemu narcisu traja celo življenje. Narcisizem takega posameznika se ničemur ne podreja in ne pozna nikakršnega moralnega imperativa. Ob stiku njegovega egoističnega narcisizma z drugimi (sploh če so, tako kot on, patološki narcisi) prihaja do neskladja med samopodobo in socialno podobo, kar je mogoče razrešiti le s težnjo po dokazovanju, po čim večjem uspehu na čim več področjih. Ker pa je težko biti vedno prvi in ker uspehi zahtevajo ogromno truda, sposobnosti in sreče, se patološki narcisi zatečejo k potrošnji. Ta jim namreč omogoča, da so vselej pred drugimi, da imajo nekaj, kar je novejše, večje, boljše ali dražje od tega, kar imajo drugi. Patološki narcis ne troši zato, ker rabi produkt, ampak ker rabi občudovanje. Ne troši zato, ker hoče, ampak zato, ker mora.

Zdi se, kot da obsedenost s trošenjem izvira iz odsotnosti avtoritete, saj oče, ki je prej predstavljal avtoriteto, danes pogosto le duplicira vlogo mame, kot objekta nege. Odsotnost avtoritete zahteva kompulzivno trošenje, povezano s fetišiziranjem različnih vrst blaga, ki postanejo sredstvo zadovoljevanja potreb in reproduciranja egoističnega individualizma na osebni ter socialne dezintegracije na družbeni ravni. Za opisano stanje se največkrat krivi upad moči tradicionalnih avtoritet, predvsem na področju vzgoje v družini. To je v najboljšem primeru izdatno obravnavano v tistih člankih, ki vse psihološke deviacije od normalnosti pojasnjujejo s potlačevalnimi mehanizmi in jih spoznamo po lacanovskih formulah in drugih ornamentih, ki se sporadično pojavljajo v tekstu, v najslabšem primeru pa so to tisti članki, ki se ponavadi začnejo z »V današnji družbi brezsramnega hedonizma, ki ne pozna nobenih vrednot…« in se večinoma nadaljujejo z moraliziranjem o degradaciji družbe in bentenjem čez današnjo mladino, ki da je neotesana in brez vrednot. Kakorkoli že, številni, vključno z dr. Godino, vidijo problem v premajhni strogosti zahtev očeta, ki da ni več (dovolj) avtoritaren. Oče namreč ne deluje več s prepovedjo in kaznovanjem, ampak s spodbujanjem in trepljanjem. Oče, ki je bil prej travmatični drugi, je zdaj zreduciran na ja, na en sam velik, vedno ponavljajoči se JA vsemu. Takšna permisivnost ne omogoča vzpostavitve moralnega imperativa in neguje otrokov egocentrizem in njegov egoizem.

Vse lepo in prav, a sam sem povsem nasprotnega mnenja. Kakor se tudi v temelju navidez najbolj razsvetljenih in na razumu temelječih idej pojavljajo najbolj nesmiselne dogme, tako se tudi v srcu navidez najbolj permisivnih modelov vzgoje kažejo najbolj totalitarni vzorci. Trdim namreč, da je oče danes še preveč avtoritaren, celo totalitaren. Žižek v nekem intervjuju pravi nekako takole: predstavljajte si da ste otrok in imate dobrega staromodnega avtoritarnega očeta, ki vam ukaže, da morate k babici na obisk. Lahko se upirate, a ste se na koncu le prisiljeni podrediti očetovemu ukazu. Sedaj pa vzemimo, da imate tolerantnega post-modernega očeta, ki vam bo rekel sledeče: »Veš kako zelo te ima babica rada, a obišči jo le, če si to res želiš.« Jasno je, da ta navidezna svobodna izbira vsebuje še veliko hujšo prisilo in je posledično še bolj imperativna. Ne samo, da moraš obiskati svojo babico, ampak si moraš to celo želeti! Post-moderni in navidezno ne-avtoritarni oče torej ne zahteva zgolj zunanje podreditve ukazom, ampak zahteva totalno podreditev. Ne zahteva le podreditve želji ampak zahteva podreditev želje! Problem torej ni v preveliki permisivnosti, ki dopušča vse, ampak v totalitarnosti zahteve po totalni podreditvi. Prav ta nehumana in totalitarna zahteva potisne otroka v podrejanje drugim, manj totalitarnim zahtevam, ki se jim lahko podredi le na zunaj. Takšna pa je zahteva, ki jo vceplja kapitalistična potrošniška družba; to je potreba po trošenju, po posedovanju različnih reči in vrst blaga. Blagovni fetišizem je v vsakem primeru posledica vzgoje, vendar pa se patološki narcis k njemu ne zateka zaradi tega, da bi ugodil sebi in požel socialni aplavz, ampak, da bi ubežal zunanjim zahtevam, ki od njega zahtevajo preveč.

Kieslowski, Hegel in Ženske

V Dvojnem Veronikinem življenju (La double vie de Véronique), filmu Krzysztofa Kieslowskega je proti koncu filma kratek prizor, v katerem Alexandre Fabbri prosi Veronique, naj mu pove kaj o sebi. »Kaj želiš izvedeti?« mu odvrne ta, on pa njej: »Vse.« Sledi trenutek tišine, potem pa protagonistka vstane in na posteljo pred Alexandra izprazni vsebino svoje torbice.

Pred njima zdaj ležijo predmeti in se jima ponujajo ne le kot zori, kot neposredni objekti izkustva, ampak predvsem kot nekakšne arheološke najdbe, na katere naj se opre rekonstrukcija zgodovine Veroniquinega življenja. Na nek način gre za materializacijo, ki jo potrebuje filmski medij za svojo oporo, bi lahko rekli, podobno kakor v Stalkerju tisti long-take, ko kamera drsi vzdolž potočka, v katerem so razni, post-apokaliptičnemu svetu ustrezajoči predmeti, ki naj bi v nas vzbudili določene občutke. Tudi Proust je za oživitev spomina potreboval magdalenico, zakaj ne bi torej mogli in smeli iz inventarja predmetov, ki jih ženska nosi s seboj v torbici, sklepati na njeno življenje?

Ko Alexander v roko jemlje zdaj en, zdaj drugi predmet, sestavlja sestavljanko Veronique. Potem ko je proučil njen vazelin in gumijasto žogico, se loti ogledovanja kosa papirja, na katerem so pomanjšane fotografije z Veroniquinega popotovanja po vzhodni Evropi.

Poudarek je prav na banalnosti predmetov, ki jo predstavljajo. Tudi po Heglu je končna resnica banalna in nezanimiva, kot zadnji stavek romana. Pomembnejša je pot do resnice, ta daje smisel in predstavlja resnico v pravem pomenu (»Pot do resnice je resnica sama.«). Če preberemo cel roman se nam zadnji stavek ne zdi več banalen, ima pomen, je smiseln in tvori resnico skupaj s preostankom. Če to ugotovitev prenesemo na navedeni primer iz Veronikinega dvojnega življenja, lahko rečemo, da so predmeti za Alexandra, ki jih prvič vidi, nujno tuji in banalni ter mu ne povedo ničesar (še glede vazelina vpraša, kaj je to), za Veronique pa imajo velik pomen, saj niso zgolj objekti, ampak koščki življenja in delčki njegovega pomena.

Vrnimo se nazaj k Alexandru in fotografijam, ki si jih ogleduje. Na neki fotografiji z demonstracij v Krakowu opazi Veronique, mirno stoječo med revolucionarno vihro. Ta presenečeno ugotovi, da na fotografiji ni ona (saj jo je prav ona posnela, poleg tega pa ima dekle na fotografiji tudi drugačen plašč). Vendar je podobnost prevelika, občutki, ki so bili prisotni že prej in jih je fotografija a posteriori potrdila, pa premočni. Veronique izbruhne v jok, Alexandre ima z njo (iz usmiljenja?) spolni odnos, film pa se kmalu za tem konča.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Veronique in Alexandre sta ob stiku s fotografijo zamenjala vlogi. V fotografiji, ki je bila zanj povsem banalna in tuja, je Alexandre spoznal Veronique (oziroma postavil identiteto Veronique = Weronika), Veronique pa se je ob pogledu na fotografijo, ki je do tedaj predstavljala del njenega življenja in bila zanjo smiselna, zavedla njene tujosti in banalnosti.

Zakaj gledalci ne dobimo pojasnila glede povezave med Veronique in Weroniko, dekletom s fotografije? Preprosto zato, ker ni nikogar, ki bi nam povezavo lahko podal. Film prikazuje življenje Veronique skozi njeno optiko, ves čas smo identificirani z njeno percepcijo. Veronique pa sama ni zmožna odkriti in pojasniti skrivnosti identitet in povezav, ki jo je prinesla fotografija. Kot na znanem mestu v Fenomenologiji duha pravi Hegel: »Skrivnosti Egipčanov so bile skrivnosti tudi za Egipčane same«, bi lahko s posplošitvijo Veroniquinega primera rekli: Skrivnost žensk je skrivnost tudi za ženske same.

Veronique ni imela zavedanja o sami sebi. Manjkal je subjekt tega samozavedanja, subjekt, ki bi bil sestavljen iz obeh Veronik. Tudi ženskam nasploh manjka samozavedanja (nekaterim tudi samozavesti, a to je že druga stvar). Zahteve feministk (predvsem tiste najradikalnejše, ki vključujejo samozadostnost in prihodnost sveta brez moških) so zahteve po ustvarjenju subjekta samozavedanja. Kreacija subjekta ženskega samozavedanja pa pomeni psihološko unifikacijo na ravni ženskega spola, ta pa implicira odpravo tradicionalnega in vzajemnega ljubosumja. Prav slednje pa je bilo (vsaj po nekaterih antropoloških teorijah) in je še vedno temelj družine, ki je medkulturno univerzalna in elementarna enota družbe.