Verjamem, da gre pri vsakem doživljanju za neko vrsto sinestezije. Hkrati namreč prejemamo več različnih dražljajev, ki jih kljub sposobnosti (pre)usmerjanja pozornosti ne moremo povsem izolirati. Vendar tu ne gre za popolno sinestezijo, kjer bi npr. ob poslušanju glasbe 'videli' barve. Ne gre za zamenjavo enega občutka z drugim, ampak za zlitje le teh v ne(raz)ločljiv preplet. Vendar pa to zlitje ni proces ali dogodek, ampak že prvotno, dano, apriorno stanje. V trenutku torej obstaja celostna zaznava, celostno doživetje.
Ko zapišem svoje zaznave (na primer v obliki sestavka, poročila) in jih tako razgrnem pred sabo, jih lahko motrim v njihovi partikularnosti. Motrim pravim, ker jih ne morem več doživljati, vsaj čutno ne. Motrim jih lahko, ker je totalnost celostne zaznave razkosana na partikularnosti. To mi omogoča analitična funkcija miselnega aparata, ki temelji na formalni logiki. Vendar pa je takšen razkroj možen le v raztopini, ki erodira samo bistvo, presežek, ki ga daje doživljanje. S tem, ko ločimo in osamimo zaznave (če lahko sploh govorimo o zaznavah v množini v istem trenutku), njihovo sočasnost pa nakažemo z logičnim operatorjem IN, uničimo prepletenost, uničimo nevidno vez enosti.
V nadrealistični metafori se izgubi tisto tretje v primeri (logični operator IN), torej nek medij oz. vezni člen umanjka. Ta manko pa ne povzroči razpada in ločitve celote, temveč nasprotno - elementa 'suneta' en proti drugemu in se združita v prepletu. Vezni člen, ki se je prej kazal kot povezovalec, se zdaj post festum kaže kot ločevalec, kot odvečen. Če umanjka, nikakor nismo hendikepirani v doživljanju, temveč edinole v interpretaciji izkustva. A o čemer ne moremo govoriti (niti samemu sebi), o tem moramo molčati. In ker se težko zadovoljimo s pasivnostjo doživljanja in z neizrekljivostjo doživetega, poskušamo pobegniti v sfero rezoniranja, namesto, da bi se prepustili doživljanju. Zato ima večina ljudi probleme pri 'razumevanju' nadrealističnih metafor. Teh namreč ni mogoče razumeti, jih je pa mogoče doživeti in s tem dojeti.
Matematika oz. matematična formalna logika ne pozna stanja združenosti ali prepletenosti. Matematika prav tako ni sposobna združevati, in pri tem ohranjati dvojnost v enosti - z vsakim združevanjem poraja nov subjekt. Nezmožna je misliti mnogoterost, če prej elementov ne loči med seboj. Dialektika nastopi, kjer formalna logika odpove. Omogoči nam misliti ne le dvojnost v enosti, marveč nam omogoči transcendirati logične zakone, tako, da lahko rečemo: Celota je več kot deli, ki jo tvorijo. Ta presežek, ki je imanenten sintezi v odnosu do teze in antiteze ni zvedljiv na matematično-logične kategorije. Lahko ga dojamemo le intuitivno, nikakor pa ne racionalno.
Čar jezika poezije je ravno v tem, da nam ponudi več, kot nam je sposoben ponuditi 'normalni' jezik. Poetični jezik s transgresijo logičnih zakonov in s pomočjo dialektike ponuja najboljši približek doživetja.
Ko zapišem svoje zaznave (na primer v obliki sestavka, poročila) in jih tako razgrnem pred sabo, jih lahko motrim v njihovi partikularnosti. Motrim pravim, ker jih ne morem več doživljati, vsaj čutno ne. Motrim jih lahko, ker je totalnost celostne zaznave razkosana na partikularnosti. To mi omogoča analitična funkcija miselnega aparata, ki temelji na formalni logiki. Vendar pa je takšen razkroj možen le v raztopini, ki erodira samo bistvo, presežek, ki ga daje doživljanje. S tem, ko ločimo in osamimo zaznave (če lahko sploh govorimo o zaznavah v množini v istem trenutku), njihovo sočasnost pa nakažemo z logičnim operatorjem IN, uničimo prepletenost, uničimo nevidno vez enosti.
V nadrealistični metafori se izgubi tisto tretje v primeri (logični operator IN), torej nek medij oz. vezni člen umanjka. Ta manko pa ne povzroči razpada in ločitve celote, temveč nasprotno - elementa 'suneta' en proti drugemu in se združita v prepletu. Vezni člen, ki se je prej kazal kot povezovalec, se zdaj post festum kaže kot ločevalec, kot odvečen. Če umanjka, nikakor nismo hendikepirani v doživljanju, temveč edinole v interpretaciji izkustva. A o čemer ne moremo govoriti (niti samemu sebi), o tem moramo molčati. In ker se težko zadovoljimo s pasivnostjo doživljanja in z neizrekljivostjo doživetega, poskušamo pobegniti v sfero rezoniranja, namesto, da bi se prepustili doživljanju. Zato ima večina ljudi probleme pri 'razumevanju' nadrealističnih metafor. Teh namreč ni mogoče razumeti, jih je pa mogoče doživeti in s tem dojeti.
Matematika oz. matematična formalna logika ne pozna stanja združenosti ali prepletenosti. Matematika prav tako ni sposobna združevati, in pri tem ohranjati dvojnost v enosti - z vsakim združevanjem poraja nov subjekt. Nezmožna je misliti mnogoterost, če prej elementov ne loči med seboj. Dialektika nastopi, kjer formalna logika odpove. Omogoči nam misliti ne le dvojnost v enosti, marveč nam omogoči transcendirati logične zakone, tako, da lahko rečemo: Celota je več kot deli, ki jo tvorijo. Ta presežek, ki je imanenten sintezi v odnosu do teze in antiteze ni zvedljiv na matematično-logične kategorije. Lahko ga dojamemo le intuitivno, nikakor pa ne racionalno.
Čar jezika poezije je ravno v tem, da nam ponudi več, kot nam je sposoben ponuditi 'normalni' jezik. Poetični jezik s transgresijo logičnih zakonov in s pomočjo dialektike ponuja najboljši približek doživetja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar