Namenoma tem zapisom nisem dal naslova kritična kritika, čeprav, bi jim vsebinsko dokaj dobro ustrezal. Gre za preveč obrabljeno besedno zvezo in ne bi želel prispevati k banalizaciji nečesa, kar si tega vsekakor ne zasluži.
Vsak dan smo bombardirani s kritiko in kritičnim. Oziroma bolje, s psevdo-kritiko in psevdo-kritičnim. Članki, kolumne, televizijski prispevki, pa tudi blogi se pogosto imajo za kritične, a le malokrat v resnici tudi so.
Če je vloga kritike opozarjanje na najočitnejše nepravilnosti in paradokse, je to dokaj klavrna vloga. Če je pri tem njeno glavno orožje in metoda zgolj moraliziranje in sklicevanje na common sense, toliko slabše. Najhujše od vsega pa je ravno njena samodeklerirana kritičnost, ki se z navideznim zoperstavljanjem dela zanimivo in drugačno (efekt prepovedanega sadeža).
Kritika je s pluralizacijo mnenj in prepričanj, katere predpogoj je svoboda govora, v nekaterih segmentih postala močnejša in številčnejša od svojega predmeta, kritiziranega. Njena revolucija je bila preludij v njeno hegemonijo. Njena radikalnost se je sprevrgla v konservativnost, takoj ko je bil njen cilj dosežen. Kritični mediji pa imajo večinoma le en cilj - povečanje gledanosti, prodaje, obiskovanosti - skratka $.
Tudi na fakulteti, ki jo obiskujem, je vse polno kritičnosti, kritičnega mišljenja, pozivov h kritiki in kritičnosti. Žal pa sta forma in vsebina od nas pričakovane kritike povsem določena. Zaželene so samo najprimitivnejše, najbanalnejše kritike, ki še temeljijo na zadostni argumentaciji. Spodbuja se kritičnost, ki je nekritična, ki je sistemsko imanentna in zato v svojem namenu in iskrenosti tudi neučinkovita. To je reakcionarna kritika, ki ne more misliti drugačnega sistema družbe, organizacije, politične, ekonomske in pravne ureditve. Veličastne monolite globalne hegemonije v ideji in materiji sme obstreljevati le s papirnatimi kroglicami, skrita v svojem temačnem bunkerju.
Da pa bo moja kritika kritike konstruktivna (in s tem se nevarno približujem politični korektnosti), naj v grobih orisih predstavim svoj pogled na to, kakšna bi kritika morala biti. Teh par tez je skrajno nepopolnih, saj lahko pravila dobre kritike obsegajo vse od pravopisnih pravil in slogovne ustreznosti do etičnih načel in tradicionalnih pravil (Le čevlje sodi naj kopitar!).
1. Kritika naj bi predstavljala alternativni pogled. Izražala naj bi na doslednih argumentih stoječe trditve. Najhujše kar se lahko primeri kritiki je to, da sama dela iste napake, kot jih kritizira.
2. Kritika bi morala opozarjati na manj opažene in prezrte probleme, oz. simptome. Pri tem je pomembno ujeti pravi trenutek in predvidevati prihodnji razvoj dogodkov.
3. Kritika naj se usmerja v izpostavljanje paradoksov, napak in nekonsistentnosti. Če je le mogoče, naj jih izpostavi tako, da govorijo sami zase.
4. Tarče kritike naj bodo skrbno izbrane, čim bolj središčne in bistvene točke predmeta kritike. Kritika splošno znanih, nebistvenih ali banalnih točk je ne le akritična, ampak antikritična.
5. Kritika se mora osvoboditi spon common sensa, misliti mora čez meje okvirjev obstoječega sistema. Le znotraj sistemsko transcendentne kritike je mogoča prava konstruktivnost.
6. Radikalna kritika se ne sme ozirati na to, kako bo sprejeta. Izogniti se mora servilnemu odnosu do prevladujočih moralnih norm. Prav tako ni njen poglavitni namen spektakularizacija, vzbujanje pozornosti, čustev, ampak prikazovanje dejstev samih na sebi.
7. Dobra kritika vsebuje nastavke za nadaljni samorazvoj. Povedano drugače: dobra kritika nas spodbudi k razmišljanju, ki lahko vodi k dopolnjevanju in preoblikovanju kritike. Ti nastavki seveda ne smejo pretirano zamejevati ali (pre)usmerjati bralca oz. gledalca.
8. Kritika ni le mrtev tekst, temveč veliko več. Napeljuje naj ne le k miselnemu, ampak tudi k dejanskemu delovanju (ta teza bi se morala imenovati 11.). Kritika naj bo sredstvo mobilizacije. Ne na podlagi apeliranja na čustva in dramatizacije, ampak na podlagi jasne in čimbolj objektivne izpeljave.
Vsak dan smo bombardirani s kritiko in kritičnim. Oziroma bolje, s psevdo-kritiko in psevdo-kritičnim. Članki, kolumne, televizijski prispevki, pa tudi blogi se pogosto imajo za kritične, a le malokrat v resnici tudi so.
Če je vloga kritike opozarjanje na najočitnejše nepravilnosti in paradokse, je to dokaj klavrna vloga. Če je pri tem njeno glavno orožje in metoda zgolj moraliziranje in sklicevanje na common sense, toliko slabše. Najhujše od vsega pa je ravno njena samodeklerirana kritičnost, ki se z navideznim zoperstavljanjem dela zanimivo in drugačno (efekt prepovedanega sadeža).
Kritika je s pluralizacijo mnenj in prepričanj, katere predpogoj je svoboda govora, v nekaterih segmentih postala močnejša in številčnejša od svojega predmeta, kritiziranega. Njena revolucija je bila preludij v njeno hegemonijo. Njena radikalnost se je sprevrgla v konservativnost, takoj ko je bil njen cilj dosežen. Kritični mediji pa imajo večinoma le en cilj - povečanje gledanosti, prodaje, obiskovanosti - skratka $.
Tudi na fakulteti, ki jo obiskujem, je vse polno kritičnosti, kritičnega mišljenja, pozivov h kritiki in kritičnosti. Žal pa sta forma in vsebina od nas pričakovane kritike povsem določena. Zaželene so samo najprimitivnejše, najbanalnejše kritike, ki še temeljijo na zadostni argumentaciji. Spodbuja se kritičnost, ki je nekritična, ki je sistemsko imanentna in zato v svojem namenu in iskrenosti tudi neučinkovita. To je reakcionarna kritika, ki ne more misliti drugačnega sistema družbe, organizacije, politične, ekonomske in pravne ureditve. Veličastne monolite globalne hegemonije v ideji in materiji sme obstreljevati le s papirnatimi kroglicami, skrita v svojem temačnem bunkerju.
Da pa bo moja kritika kritike konstruktivna (in s tem se nevarno približujem politični korektnosti), naj v grobih orisih predstavim svoj pogled na to, kakšna bi kritika morala biti. Teh par tez je skrajno nepopolnih, saj lahko pravila dobre kritike obsegajo vse od pravopisnih pravil in slogovne ustreznosti do etičnih načel in tradicionalnih pravil (Le čevlje sodi naj kopitar!).
1. Kritika naj bi predstavljala alternativni pogled. Izražala naj bi na doslednih argumentih stoječe trditve. Najhujše kar se lahko primeri kritiki je to, da sama dela iste napake, kot jih kritizira.
2. Kritika bi morala opozarjati na manj opažene in prezrte probleme, oz. simptome. Pri tem je pomembno ujeti pravi trenutek in predvidevati prihodnji razvoj dogodkov.
3. Kritika naj se usmerja v izpostavljanje paradoksov, napak in nekonsistentnosti. Če je le mogoče, naj jih izpostavi tako, da govorijo sami zase.
4. Tarče kritike naj bodo skrbno izbrane, čim bolj središčne in bistvene točke predmeta kritike. Kritika splošno znanih, nebistvenih ali banalnih točk je ne le akritična, ampak antikritična.
5. Kritika se mora osvoboditi spon common sensa, misliti mora čez meje okvirjev obstoječega sistema. Le znotraj sistemsko transcendentne kritike je mogoča prava konstruktivnost.
6. Radikalna kritika se ne sme ozirati na to, kako bo sprejeta. Izogniti se mora servilnemu odnosu do prevladujočih moralnih norm. Prav tako ni njen poglavitni namen spektakularizacija, vzbujanje pozornosti, čustev, ampak prikazovanje dejstev samih na sebi.
7. Dobra kritika vsebuje nastavke za nadaljni samorazvoj. Povedano drugače: dobra kritika nas spodbudi k razmišljanju, ki lahko vodi k dopolnjevanju in preoblikovanju kritike. Ti nastavki seveda ne smejo pretirano zamejevati ali (pre)usmerjati bralca oz. gledalca.
8. Kritika ni le mrtev tekst, temveč veliko več. Napeljuje naj ne le k miselnemu, ampak tudi k dejanskemu delovanju (ta teza bi se morala imenovati 11.). Kritika naj bo sredstvo mobilizacije. Ne na podlagi apeliranja na čustva in dramatizacije, ampak na podlagi jasne in čimbolj objektivne izpeljave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar