Pogled v zvezdnato nebo

Pogled v zvezdnato nebo. Sladko-kisel občutek majhnosti. Čudenje in kraljevski vstop v filozofijo.

Ko se pogledu zarisujejo svetleče točke na nočnem nebu, se duhu zastavljajo temeljna ontološka vprašanja. Ali so občutki in misli, ki se nam danes porodijo ob pogledu na zvezde sploh kaj drugačni kot pred več kot dvema tisočletjema in pol, ko so prvi filozofi gledali skoraj identičen prizor? Resda so oni stali še z obema nogama trdno v mythosu in se danes lahko nasmehnemo njihovim kozmogonijam in kozmologijam, vendar pa moramo, po drugi strani, tem rudimentarnim fizikom priznati zasluge za njihove genialne iskrice, ki so zanetile ogenj, ki je zagorel in se od takrat naprej vnema in vžiga ter je vsak trenutek močnejši in bolj vroč. Žal se v splošnem iz tistih časov ni ohranilo veliko pričevanj in zapisov.

Nič zato. Pogosto je zamolčano pomembnejše od povedanega. Kot, če zatavamo v sedmo umetnost nam bližjih dni, v Bergmanovi Personi, ko kamera med dialogom ne spremlja govorke, temveč poslušalko. Samo obraz, njegovo tišino pa oči, ki govore glasneje, kot to zmorejo usta. Glasen molk, slika, ki kriči od napetosti in nedoumljivega pomena. Kot slavni Munchov Krik. Ali pa kakšen povsem tih in intimen long-take Tarkovskega, ki se ga kot osvežujočega in hladnega tolmuna razveselimo med prečkanjem Zone, ki je sicer prepolna plitvega blebetanja, ki se ima za modrost. Zamolčano pa je ne le pomembnejše od povedanega, ampak tudi primarnejše. Gre za realno, torej za nesimboliziran element brez pripisanega pomena. Gre za neintegriran delec, za tujek.

Danes se v filmih vse preveč govori. Tudi zato se zdi tišina nenaravna, sumljiva. Kot da bi se režiserji bali, da se utegne zgoditi kakšen filmski srednji vek in bo mogoče spet snemati le neme filme. Zato je v filmih precej nepotrebnega besedičenja, dialogi pa so kosmati in neobrušeni. Popoln negativ kakšnega Aleksandra Nevskega ali Ivana Groznega, ki sta še pol gledališka in kjer je vsaka beseda, še posebej pa kretnja (da ne omenjamo postavitve, luči, senc, simbolike,…) skrbno izbrana.

Tišina je v našem vsakdanjem življenju, prepolnem šumov in hrupa, tujek, zaplata navidezne naravnosti. Tako kot park sredi mesta - navidezna narava par excellence. V Antonionijevi Povečavi glavni junak iz luksuznega in plehkega življenja za trenutek pobegne v park, kjer najde mir in iskrico sreče. Film, ki se poigrava z realnostjo in našo percepcijo le-te in v katerem nič ni takšno, kakršno se nam zdi, nam dokaže, da je navidezna idiličnost in naravnost, ki jo navzven predstavlja park, le fasada. Antagonizem med kulturo in naravo, ki je zrasel na zelniku antropologov je tako ali tako nestabilen in asimetričen. Kultura ni samo element v tem antagonizmu, temveč tudi definira kaj je naravno, obratno pa to seveda ne velja.

In kaj nam odkrije pogled v nočno zvezdnato nebo? Oziroma, kar je pomembnejše, kaj nam prikriva?

Odkriva nam sliko sedanjosti, prikriva pa dejstvo, da je del te slike sedanjosti pravzaprav preteklost. Vidimo tako zvezde, ki so, kot tiste, ki so nekoč bile, pa jih zdaj ni več, a vseeno vidimo njihovo svetlobo. Trik prostora in časa nam omogoča hkratno zaznavo podob preteklosti in sedanjosti. A ne sedanjost ne preteklost teh zvezd nista naši sedanjost in preteklost.

Čas vedno obravnavamo v kombinaciji s prostorom, z zgodovino. Nanj vežemo razvoj, ga delimo najprej v preteklost, sedanjost in prihodnost, potem v obdobja pa v leta, ure in minute. Pripisujemo mu različne kvalitete, ga merimo, ponazarjamo s premico, puščico, krogom, spiralo… Čas kot spremljevalna okoliščina, čas kot količina in čas kot posoda za vse kar biva.

Času sta v filozofiji, vsaj kolikor je meni znano, odmerjeni relativno majhna pozornost in vloga. Sam ga razumem kot nujen ontološki pogoj in osišče eksistencialnih vprašanj. Dejstvo je, da ga je nemogoče zamejiti, razdeliti na enote in jih unificirati. Absurdno je že to, da čas merimo na ravni površni krožne oblike, kjer dva kazalca opravljata venomer isto pot. Ta značilnost časa, kot v krogu se vrtečega in večnega vračanja se prav nič ne sklada s konceptom usmerjenega časa. Čas postane skrajno paradoksalen, če se mu resno posvetimo, česar pa sam na tem mestu ne bom storil.

Pogled v zvezdnato nebo nas ne sooča z novimi vprašanji, temveč obstoječa vprašanja projicira na večje platno in jih s tem raztegne. Otočke kozmološki kontekst pretvarja v kontinente, ti pa čakajo, da jih odkrijemo in spoznamo. A nikoli ne vemo kaj bomo našli in kako bomo spoznanje uspeli integrirati v naš sistem vedenja. Ti neodkriti kontinenti so rudniki realnega, tj. nesimboliziranega in/ali nesimbolizabilnega. Ko spoznamo nov element, ga moramo integrirati v sklop našega vedenja in pri tem paziti, da sistem ohranimo brez protislovij. Takšno dejanje pa ni mogoče brez ostankov, ali rečeno v jeziku lacanovcev (če uporabo razširimo prek področja lingvistike): vedno obstaja vrzel med označevalcem in označencem. Ta ostanek, ki spolzi skozi vrzel, ta tujek ostane zamolčan. Ostane nesimboliziran, brez pripisanega pomena, a vseeno pomenljiv.