Kapitalizem je že zdavnaj prešel iz faze odkritega izkoriščanja v bolj subtilne, a nič manj krute oblike. Kolonialno politično odvisnost je nadomestila ekonomska odvisnost. Podobo zahodnih kapitalistov v bleščeči opravi, neprestano oprijemajočih se svojega mošnjička, s strogim in prezirljivim pogledom je nadomestila podoba sproščenih managerjev, ki z nasmehom in sočutjem podpisujejo čeke za izgradnjo šole v tej in zdravstvenega centra v oni afriški državi.
Podjetja svoje proizvodnje niso preselila v države tretjega sveta, iz kakšnih altruističnih vzgibov, ampak iz povsem pragmatičnih, saj je tam delovna sila cenejša, okoljevarstveni standardi pa nižji. V slabše razvitih državah imajo transnacionalna podjetja precejšen vpliv na zakonodajo in politiko na področjih kmetijstva, tehnologije, subvencij in zaposlovanja na lokalni ravni. Transnacionalke zahtevajo pravno državo, ki pa zanje večinoma predstavlja le tržna pravila in pogodbeno pravo, ne pa tudi celotnega mehanizma, ki bi zagotavljal zaščito družbe in okolja. Prav tako trdijo, da je za varstvo človekovih pravic odgovorna vlada države, v kateri delujejo, in ne one same. Da vseeno pokažejo svojo dobro voljo vsake toliko časa pripravijo kakšno humanitarno akcijo in donirajo kakšen kos odslužene in tehnološko zastarele opreme, ki je bolj kot pomoči namenjena samopromociji. Podjetje je kot Janus z dvema obrazoma, sestavljeno je iz dveh ločenih entitet. Prva neusmiljeno izkorišča in ji gre le za ustvarjanje dobička, druga pa ni nič drugega kot humanitarna organizacija v malem: od dobičkov kruši drobtinice in jih nesebično meče družbi. Humanitarne organizacije in njihova pomoč so dobrodošel način lajšanja vesti bogatih. So način, na katerega se sistem izkoriščanja prikazuje v dobri luči prijaznega altruista, čeprav so humanitarne organizacije in humanitarna aktivnost nasploh zgolj obliži na telesu umirajočega. Kljub prikupnosti humanitarnega podjetja v njegovih številnih pojavnih oblikah, je čas, da si priznamo, da ta sistemu imanenten način reševanja problemov ne omogoča bistvenega napredka in zgolj reproducira obstoječe stanje.
Koncept družbene odgovornosti podjetij vključuje skrb za družbene probleme in pomeni delovanje v smeri internalizacije negativnih eksternalij ter povečevanja pozitivnih eksternalij. Njegova najpomembnejša lastnost pa je prostovoljnost. Podjetja ne nosijo nobene odgovornosti, upoštevati morajo zgolj zakone države, v kateri so prisotne. Paradoksalno je, da transnacionalke, katerih proračuni presegajo proračune številnih razvitih držav (kaj šele nerazvitih!) in katerih vpliv na mednarodni, kakor tudi na ravni posameznih držav, je izjemen, nimajo mednarodnopravne subjektivitete in s tem nobenih dolžnosti. Korporacije nas s prostovoljnim sprejemom določenih standardov prepričujejo, da jim ne gre le za profit (na tem prepričevanju temelji cela vrsta podjetij, ki delujejo v okviru fair trade standardov). O hinavščini in dvostranskosti v ozadju te 'humanitarne šole' bi vedel veliko povedati Marx, celo neo-liberalisti odkrito zavračajo možnost kapitalizma s človeškim obrazom. Friedman na primer pravi: "There is one and only one social responsibility of business-to use its resources and engage in activities designed to increase its profits so long as it stays within the rules of the game, which is to say, engages in open and free competition without deception or fraud."Kot vidimo tretja pot (kapitalizem s človeškim obrazom) v obliki voluntarističnega koncepta družbene odgovornosti podjetij ni mogoča. Poti v prihodnost sta dve: sistemsko-imanentna in sistemsko-transcendentna, a obe morata šele odkriti prave alternative. Prva mora najti način kako na mednarodni ravni pravno določiti standarde, ki bodo preprečevali izkoriščanje in podjetjem naložili obveznosti (poiskati je potrebno tudi ustrezne mehanizme nadzora in sankcioniranja na mednarodni ravni, kar se trenutno zdi nemogoča naloga). Druga pot mora poiskati nov produkcijski sistem in mu prilagoditi družbeno-politično formo. Vse to na globalni ravni, saj izkušnje kažejo, da revolucija v eni državi ni mogoča.
3 komentarji:
Šele zdaj sem se zares spravil brat tole razmišljanje. Mi je dolgacjt pa prebiram stare zapise ker na blogosferi že dolgo ni nobene nove kvalitetne materije na vidiku pa tudi nič novega... Glede razmišljanja pa menim, da bi se zadeva lahko uredila na dva načina:
- kapitalske družbe kjer je odgovornost posameznika skorajda izničena ne morejo postati (tudi) družbeno odgovorne in rešitve v zvezi s tem problemom je verjetno potrebno iskati v okolju pravne organizacije družb
- skrajno problematično lobiranje in vplivanje multinacionalk na vlade držav je potrebno odpraviti s krepitvijo demokratičnega odločanja, demokratične kulture in podpiranjem svobode medijev (seveda bi lahko tudi prepovedali lobiranje in omejili največjo velikost podjetja a to bi bila skrajno problematična rešitev)
- potrebno je sprejeti dosledne predpise, ki bi poskrbeli za internalizacijo stroškov (varstvo okolja ipd.)
Sicer pa še vprašanje: je temu prispevku botroval Wallerstein ali ogled filma The Corporation?
Najprej odgovor na vprašanje: Ne, temu prispevku nista botovala ne Wallerstein, ne The Corporation. Gre za delček seminarske naloge, ki sem jo spisal za predmet Struktura mednarodne skupnosti v okviru študija.
Sicer pa menim, da so rešitve dokaj enostavne, zaplete pa se pri njihovi implementaciji. Še enkrat več moram tu ponoviti floskulo, ki že počasi postaja imanentna mednarodni skupnosti: države, ki imajo moč, nimajo politične volje, da bi se zadeva uredila v okviru mednarodnega prava z ustreznimi zavezujočimi pogodbami na področju socialnega in ekonomskega položaja posameznika, oziroma v splošnem med družbo, državo in gospodarskimi subjekti.
Zaradi specifičnih interesov, ki prevladujejo v mednarodni skupnosti, so izrazito poudarjene zlasti klasične oz. liberalne človekove pravice, veliko manj pa socialne, ekonomske in druge pravice. Problemi so seveda tudi v samem sprejemu in ratifikaciji temeljnih dokumentov na področju ČP (eklatanten primer je seveda ZDA), v ne-univerzalnosti "Universal" Declaration of Human Rights in v neupoštevanju medkulturnih razlik in posebnosti,...
Žal se tu zarisuje že znan vzorec: pravo ceplja za politiko, ta pa za ekonomijo, kar potrjuje Marxovo trditev o prevladujoči vlogi baze nad nadstavbo.
Nekaj vprašanj zate: Ali je pravo obsojeno na konservativno vlogo ohranjanja obstoječega sistema v skladu z vsakokratno politiko (sploh v Sloveniji, kjer za pravno kontinuiteto nimamo smisla)? Ali pravo more in sme narediti korak naprej pred politiko in brez politike? Je pravo lahko revolucionarni dejavnik?
Glede floskule: vse lepo in prav vendar ne moremo države obravnavati kot avtonomno celoto, neodvisno od kapitalističnega sistema (o tem Wallerstein zelo veliko pove). Saj sam citiraš Marxa! Kako bo torej "moč države" (kaj pravzaprav to sploh je?) spremenila sistem, ki jo pravzaprav definira, oz. če hočeš jo kontrolira in ji narekuje politiko. Seveda tudi Marxova teza ni popolnoma pravilna saj je vpliv obojestranski a vendar ekonomska baza bolj vpliva na nadstavbo (če se prav spominjam izraza) kot pa obratno. Žal!
Pa še odgovori na vprašanja:
1.Zgolj toliko kolikor je sodna veja oblasti neodvisna. V našem primeru pa žal temu ni tako.
2.Absolutno! A vprašanje, ki je pomembnejše je: kako potem sollen prevesti v sein mimo politike, za katero pa tako ali tako ugotovimo da nima vpliva temveč da nanjo zgolj vplivajo drugi dejavniki.
3.Revolucionarni v smislu, razdrtja obstoječega (pravnega!) sistema pač ne. Zelo veliko pa pripomore da so take spremembe legitimne in legalne. Sam sem ravno pred časom opazil kako dobro podprto je pravno gibanje, ki zagovarja free software movement. Spremembe na tem področju (tako vsaj upam) se bodo zgodile brez revolucije.
Objavite komentar