Zablode ekonomije

Neoliberalna ekonomija rada uporablja analogije z naravo in njenimi zakoni. Čeprav se je pokazalo, da je tovrstno vzporejanje med družboslovjem in naravoslovjem zgrešeno in zastarelo (spomnimo se samo na socialni darvinizem, ki je teorijo o naravni selekciji apliciral na človeške rase), se ga na številnih znanstvenih področjih, da o common sensu sploh ne govorimo, še kar tolerira. Pri presojanju zakonov in zakonitosti, ki veljajo na tem ali onem področju, je potrebno vedeti, da tako kot v družboslovju in humanistiki, tudi v naravoslovju ni absolutnih resnic (v fiziki na primer sta mit o absolutnih zakonih, ki naj bi veljali za vse in povsod v naravi zrušili relativnostna teorija in kvantna mehanika). Absolutne resnice vedno producira (tako ali drugače motivirana) mitologija. Funkcija znanosti ni produkcija absolutnih resnic, ampak stalno prevpraševanje resnice. Njeno metodološko jedro ni vera, ampak dvom.

Redni profesor Marjan Svetličič, ki predava mednarodno ekonomijo na FDV, je eden tistih ekonomistov (njegovi starosti navkljub bi mu, sodeč po njegovih stališčih, lahko rekli mladoekonomist), za katere so ekonomski zakoni povsem enakovredni fizikalnim zakonom, natančneje zakonu gravitacije. Verjetno podobno razmišlja tudi g. Mrkaič, ki je v slabih dveh desetletjih od ukvarjanja s tekočimi kristali prešel na ekonomsko področje in prevzel položaj vrhovnega apologeta tržnega fundamentalizma. Očitno ob zamenjavi tematskega polja ni pomislil, da bi veljalo prilagoditi tudi epistemološki okvir. Zakoni, ki veljajo na trgu naj bi bili torej ekvivalentni tistim, po katerih krožijo planeti, zmrzujejo tekočine in se razmnožujejo parameciji. To kaže na razumevanje trga kot virtualne sfere, kjer Smithova nevidna roka prek mehanizma ponudbe in povpraševanja v ravnotežju ohranja le meilleur des mondes possibles; trga kot odra, kjer kot marionete nastopajo individuumi (ali pa kar agregatne količine, brezoblične mase le-teh), za katere lahko po kartezijansko sumimo, da so pod dežniki racionalnosti, popolne informiranosti, ipd. zgolj avtomatoni.

Prelevimo se za trenutek v neoliberalnega ekonomista in predpostavimo, da trg res deluje po nekih naravnih zakonih in je sposoben samoregulacije. Ali iz tega sledi, da je laissez-faire edina prava ekonomska politika? Ali je edino ustrezno delovanje potemtakem nedelovanje, nekakšna ekonomska različica Lao Cejevega wu wei-a? Naj zaupamo in verjamemo, da je prosti trg zdravilo za inflacijo, recesijo, brezposelnost, celo za revščino v državah tretjega sveta? Da bi odgovorili na ta vprašanja, se še bolj približajmo tisti ekonomski misli, ki vzpostavlja analogije med družbo in naravo. Zamislimo si, da živimo na otoku, ki ga stalno ogrožajo vremenske in druge neprilike – izbruhi vulkanov, potresi, tsunamiji, orkani. Narava deluje po svojih zakonih in je mehanizem, ki se vedno znova sam spravi v ravnovesje. Po analogiji z zgoraj zapisanim, ki se nanaša na trg, je tudi kar se tiče krotenja narave najustreznejši pristop laissez-faire, torej zavestna odpoved poseganju v zakone narave. Tako kot je vzpostavljanje sistema socialnih transferjev in državno lastništvo podjetij prekršek zoper zakone trga, je gradnja varnostnih nasipov in vzpostavljanje sistema reševalnih služb prekršek zoper naravne zakone. V obeh primerih bo kriza le začasna, saj bo kmalu spet nastopilo ravnotežje. Ko bi v naši domišljiji (ki jo neoliberalci zamenjujejo z resničnostjo) lahko trg in narava postala animirana in zadobila lastno subjektiviteto (podobno je pri Dawkinsu ta status pripadel genu), bi lahko zelo nazorno manifestirala svojo sebičnost. Tako kot naravi ni mar za ohranitev človeške vrste (čeprav naj bi bila ta po mnenju nekaterih, ki jih bom imenoval antropocentrike, dovršitev njenega razvoja, po Schellingu pa element njenega samozavedanja), tudi trgu ni mar za ohranitev posameznika. Kot je narava namen sama sebi, je tudi trg, kot ga vidijo neoliberalci, sam sebi namen. Kot smo ugotovili, povezovanje ekonomskih zakonitosti z naravnimi zakoni (četudi bi bilo upravičeno) ne implicira takšne ekonomske politike, ki jo zagovarjajo neoliberalci.

Trg pa seveda ni le miselna konstrukcija, ni zgolj abstrakcija ali nekakšen virtualni prostor. Trg je realna sfera v kateri si nasproti prihajajo konkretni ljudje, ki menjajo proizvode konkretnega človeškega dela. Dejstvo, da živimo v 21. stoletju, ko se velik del trgovanja in finančnih transakcij izvaja s pomočjo elektronskih sistemov in prek raznih medijev, zgolj skrije realne temelje ekonomije, nikakor pa jih ne more odpraviti. V sodobni ekonomiji skoraj ne srečamo več pojma vrednost, sfero proizvodje, kjer se vrednost edino proizvaja pa se vztrajno odriva stran od glavnih razprav. Usmerjenost v sfero menjave, še bolj pa v sfero potrošnje je mogoče razumeti kot odvračanje pozornosti od izkoriščanja in neenakosti. Denar ni krvav in ne smrdi, kljub temu pa ima vsak prislužen novec pestro zgodovino. Sodobna ekonomska znanost (zanimivo, da se na eni strani govori o kemijski, biološki,…ekonomski znanosti, na drugi pa npr. o politični vedi) vrednosti ne posveča bistvene pozornosti, odpravlja jo kot filozofski konstrukt in jo ob naslanjanju na »zakonitosti trga« preoblikuje v ceno, njeno zunanjo podobo. S tem pa ne reši uganke vrednosti, ampak le preusmeri pozornost od problema njene določitve, saj jo, kot tudi toliko drugih stvari, prepušča »vsemogočnemu« trgu. To, da se temeljnemu problemu vrednosti ne posveča v zadovoljivi meri, plača na vsakem koraku, saj je brez vrednosti nemogoče razložiti materialno podstat ekonomije.

V času ko postaja svet ekonomsko vse bolj povezan in soodvisen, hkrati pa postajajo te povezave vse bolj virtualne in nepregledne, ima lahko nepoznavanje realnih temeljev hude posledice. Valute so danes utemeljene zgolj na zaupanju v gospodarstvo, ta veriga zaupanja pa se kot jara kača vije, prepleta in izgublja za številkami tečajev. Plemenite kovine, nekoč mere vrednosti, so danes same podvržene divjim fluktuacijam. Vse pogostejše ekonomske krize, ki se pojavljajo na vseh koncih sveta, kažejo da je današnja ekonomija le ekonomija sončnih dni. Ob prvem gromu se sesuje kot hišica iz kart. »Racionalni posamezniki« v paniki prodajajo vrednostne papirje, veliki bančniki, ki so še včeraj kritizirali državni intervencionalizem, danes v novih okoliščinah sramežljivo trkajo na vrata države in prosijo za finančne injekcije. Trenutna kriza v ZDA ni slučaj, vpisuje se v splošne ekonomske vzorce. Ni prišla nenadoma, ampak je dolgo grozila. Ni izjema, je zgolj dokaz pravila.

Prav je, da smo vpričo trenutnega stanja zaskrbljeni, to pa še ne pomeni, da se moramo nekritično vreči v objem takšnim ali drugačnim teorijam, ki nam bodisi pridigajo enostavno rešitev vseh težav, bodisi nas strašijo s popolnim propadom. Tako sta ideji o naravni samoregulativni sposobnosti trga (neoliberalni tržni fundamentalizem), kot o naravni intenci propada kapitalizma (marksistična teorija zloma), v tem pogledu, kot bi temu rekel Stalin, slabša odklona. Vrnitev v ravnotežje in propad obstoječega ekonomskega sistema še vedno ostajata realni možnosti, vendar pa pot do njiju ne vodi po vnaprej določenih tirnicah. Od političnih odločitev je odvisno ali bo ameriška država tako kot leta 1929 kapitalu priskočila na pomoč z nižanjem obrestnih mer in finančnimi injekcijami ter ga na ta način rešila s pomočjo davkoplačevalskega denarja. Ali bo torej zopet dopustila, da bo z družbo delil svoje izgube, medtem, ko o delitvi dobička ni hotel niti slišati. Očitno. V ozadju Hayekova krilatica, da ima podjetnikov uspeh pozitivne učinke za celotno družbo, njegov propad pa negativne učinke le zanj samega, zveni kot slaba šala.

Keynesianizem, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni nasprotje neoliberalizma. Je dolgoročni pogoj njegovega obstoja. Država s posredovanjem rešuje iz kriz kapital, ta pa ji, ko je spet na zeleni veji, usluge »vrača« s tem, da zahteva zmanjšanje stroškov države, deregulacijo trgov in privatizacijo javnega sektorja. S tem pljuva v lastno skledo. Še nedavno so neoliberalci vztrajali, naj se država umakne z vseh področij, zreducira in omeji naj se le na represivni aparat – na vojsko in policijo. Z vznikom Halliburtona, Blackwaterja in podobnih podjetij, je bila presežena tudi ta omejitev. Samo ugibamo lahko kaj se bo v primeru gospodarske krize zgodilo, če se represivni organi države povsem privatizirajo. Kdo bo na primer skrbel za red v novih Hoovervillih, ki bodo nastali, če se pripeti kriza podobnih razsežnosti, kot jih je imela tista iz 1929? V nešteto scenarijih Hollywoodskih filmov najdemo post-apokaliptične podobe ZDA, ki so jih opustošile sovjetske atomske bombe, islamski skrajneži, meteorji, nezemljani, zombiji ter druge realne ali fiktivne nevarnosti. Vedno je vzrok propada drugi. Grožnja prihaja z Bližnjega vzhoda, s strani Kitajske, Latinske Amerike, morda jim jo lahko zopet zagode Rusija ali pa se nanje spravi kakšna »opadniška država«, na primer Severna Koreja ali Venezuela. Vsemu sovraštvu navkljub, ki so si ga ZDA (povsem upravičeno) nakopale, še vedno ostaja največja nevarnost Ameriki ona sama.