Stalinistični Disneyland

Upam, da vas nova podoba bloga ni odvrnila od prebiranja. Ne, nisem se pridružil Greenpeacu, niti Gibanju za pravičnost in razvoj. Da pa vse skupaj nekoliko utavnotežim in vas ne potegne preglobogo v zeleno idilo, sem se odločil spisati sestavek o Severni Koreji. Ker je zadeva nekoliko daljša, lahko, če vam zgodovinski vpogled ne diši preveč, začnete pri drugem podnaslovu.

Pogled v novejšo zgodovino Severne Koreje

Obe Koreji - Severna in Južna sta bili po osvoboditvi izpod japonskega jarma povsem arbitrarno razdeljeni. Velesili, ki sta gospodarske, politične in vojaške ruševine hitro uspeli spremeniti v bleščečo manifestacijo volje, moči in volje do moči, sta se sporazumeli in začrtana je bila meja, ki še danes poteka po 38. vzporedniku.

Razdelitev, ki ni odgovarjala nikomur, je ustvarila trenja, ki so leta 1950 kulminirala v korejski vojni, ki jo je začela Severna Koreja (mnogi so bili prepričani, da je Kim il-Sungu vojno vsilil Stalin, a je bilo pozneje ugotovljeno, da je pravzaprav Kim il-Sung prosil Stalina za odobritev napada in vojaško pomoč). Ameriški predsednik Truman ni mogel tolerirati "tako velikega posega v ameriško interesno sfero", hkrati pa se je zavedal, da bo v Senatu težko dobil podporo za začetek vojne, potem, ko je od konca največje morije v zgodovini minilo le 5 let. Stari lisjak se je znašel tako, da se je izognil razpravam o vojni in Južni Koreji priskočil na pomoč s svojimi ekspedicijskimi četami. ZDA torej uradno sploh niso bile v vojni, le intervenirale so. Število ameriških vojakov pa je, s stopnjevanjem intenzivnosti spopada, preseglo 400.000. Kakor koli že, vojna se je končala po treh letih, njen rezultat pa je bil sledeč: 3-5 miljonov mrtvih, ogromno ranjenih, splošno opustošenje, revščina in nespremenjena meja. Torej smrt in trpljenje milijonov za nič.

Obe Koreji sta se v naslednjem desetletju posvetili obnavljanju, razvoju, pa tudi krepitvi vojske (premirje namreč ni bilo nikoli podpisano in državi sta še danes tehnično v vojni). Pri obnovi je bilo severnokorejsko plansko gospodarstvo celo uspešnejše, stabilnejše in hitreje rastoče, kot južnokorejsko. Konec 70-ih let pa je v Severni Koreji nastopila globoka gospodarska kriza. Kim il-Sung nikakor ni zaupal zahodnim državam in sploh ni imel stikov z njimi. Razočarala ga je tudi Sovjetska Zveza, ki mu je med vojno nudila le skromno vojaško pomoč, saj se je bala, da bi izdatno povečanje sil lahko še bolj vznemirilo američane in v skrajnem primeru pripeljalo celo do uporabe jedrskega orožja. Kmalu se je končalo tudi prijateljstvo s Kitajsko, ko je ta navezala nekoliko bolj "prijateljske" stike z Južno Korejo. Severna Koreja je bila popolnoma izolirana, zunanja trgovina je drastično upadla in to je pripeljalo do že omenjene gospodarske krize.

Severni Koreji, ki se je počutila odrinjeno in izdano, ni preostalo nič drugega, kot, da se je gospodarsko in politično povsem zaprla. Koncept samozadostnosti, ki je postal državna ideologija (Juche), je bilo toliko lažje udejaniti v družbi, ki je imela močne konfucijanske korenine zazrtosti same vase.

"Ideja postane moč, kadar zavlada množici"

Kratek zgodovinski pregled nam pokaže, da so bili ustvarjeni vsi objektivni pogoji za vzpostavitev najbolj totalitarnega režima vseh časov. Sedaj je bilo treba le požeti bogato zgodovinsko žetev, ki so jo pripravile ugodne okoliščine - ustvariti je bilo treba še subjektivne pogoje popolnega totalitarizma. Skrbno preučevanje bogate zgodovine komunistične propagande se je obrestovalo. Vsako dejanje režima, vsaka zgrajena stavba in vsak javni dogodek implicira propagandno sporočilo. Vse služi enemu samemu namenu. Pompozna arhitektura - spomeniki, ki se prav perverzno bohotijo v svoji velikosti in veličini, masovne igre z zlitjem pisanega vrveža in brezhibne vojaške koordinacije delujejo povsem nadrealistično. Toliko bolj za ljudi, ki nimajo ničesar in ki živijo s pestjo riža na dan. Neubesedljivo oživetje je mogoče primerjati z vstopom preprostega kmeta-tlačana iz 13. stoletja v gotsko katedralo, kot je na primer Notre dame v Rouenu.

Pri vsem tem pa je težko soditi o sreči in zadovoljstvu prebivalcev Severne Koreje. Že vprašanje o sreči in zadovoljstvu v skrajno krutem totalitarnem režimu je za dogmatične apologete razsvetljenskega projekta naravnost heretično. Človek ni nek automaton, ki mehanično zadovoljuje svoje potrebe in ob tem doživlja manjšo ali večjo stopnjo ugodja. Zgodovina nam v protidokaz navrže neštete primere, ko so bili ljudje bolj siti od idej, kot od hrane. V 21. stoletju je ideja o tem, da je bil nek povprečen tlačan 13. stoletja srečnejši od današnjega zahodnega povprečneža, preprosto zavrnjena kot absurdna, saj je v kontekstu današnjih meril nekompatibilna z razumom in nemisljiva. Ustvarjena je bila teorija zadovoljnega sužnja, ki ni nič drugega kot kritika človeške iracionalnosti s perspektive liberalizma. Vendar pa v resnici tu ne gre za kritiko človeške iracionalnosti, temveč za kritiko meril le-te. A pozitivizem ima pretrdo glavo od vseh trdih dejstev, ki si jih meče vanjo. Njegovi bruti facti mu ne omogočajo, da bi razpoznal kaj več kot lupino. Ne želim po nepotrebnem relativizirati obstoječih meril, oziroma enostransko določati novih - antidogmatizem je namreč prav tako dogmatizem in vsaka absolutna relativizacija je v svojem bistvu zanikanje. Če na primer radikalno trdimo, da je stalinizem omogočal enake možnosti in samoizpolnitev, ter tako predstavljal uresničitev ameriških sanj, podležemo svojemu antidogmatizmu. Zato želim le poudariti in opozoriti na visoko stopnjo ponotranjenosti in vrojenosti meril liberalizma in s tem na visoko stopnjo dogmatičnosti.

Zastavlja se torej vprašanje, ali lahko posebna oblika zadovoljstva in sreče, ki ju vzbuja stalinistični Disneyland Severne Koreje, kompenzira splošno pomanjkanje na drugih, veliko bolj fundamentalnih področjih človekove eksistence? - vprašanje, ki bo verjetno še kar nekaj časa ostalo nerazrešeno.