Refleksija o človeku in družbi

Pred kratkim je bilo, je in verjetno še nekaj časa bo zelo aktualno vprašanje Romov. Vprašanje še zdaleč ni primerna beseda, boljša pa je vendarle od besed situacija ali problem. Slednja je zelo pogosto uporabljena v zvezi z manjšinami, ima pa povsem negativen pomen. Če torej govorimo o problemu Romov je to povsem v redu, ko pa nekdo omeni besedo Cigan pa ga imamo za ksenofoba in malodane nacionalističnega skrajneža. Ne bi se spuščal v to, da ima beseda Cigan neprimerno starejši etimološki izvor, kot beseda Rom. Več stoletij ni bilo nič spornega ob uporabi besede Cigan, zdaj pa je nenadoma to žaljivka!? Vendar se z etimologijo ne bom ukvarjal, le namigniti sem hotel na dvoličnost javnosti, ki brez problema prenaša subliminalno diskriminacijo, medtem, ko jo nekatere besede brez očividnega razloga motijo.

Slišali smo vse mogoče moralistične argumente, ki nimajo pravih temeljev in so le gola stališča. Ker ne gre za partikularno vprašanje, ker ne gre za "situacijo", ki bi bila samo stvar vpletenih subjektov v nekem trenutku (vlade, Ambružanov, Romov in ostalih), je prav, da se poskušamo osvoboditi vpetosti v konkretne odnose med subjekti. Zato naj nam uvod služi le kot vpeljava v splošnejšo refleksijo o človeku in družbi.

Če se zaradi tega, ker bi bilo to skrajno zamujajoče in utrudljivo, ne ukvarjamo s pojmoma človeka in družbe, pa moramo nujno pojasniti njun odnos. Če bi njun medsebojni odnos pustili vnemar in se oprli na splošno sprejet sklep, da je človek temelj družbe, potem bi se naslov lahko glasil tudi drugače, na primer: Človek v družbi. To sicer ne bi bilo narobe, bilo pa bi zavajajoče. V enaki meri, kot je namreč človek temelj družbe, v enaki meri je tudi družba temelj človeka. Drugi del zveni bolj čudno, a bo kmalu jasen. Lahko bi rekli, da je družba temelj človeka, saj je v njegovi zavesti, ga determinira in predstavlja prostor njegovega delovanja. Vendar nisem želel povedati tega. Družba je temelj človeka zato, ker je človek človek le zaradi družbe. Družba je medij za subjektovo samospoznavanje, ta lahko le preko nje odkrije, da je človek. Naj nekoliko razložim: beseda človek ni osamljena entiteta, ampak kategorija. Za kategorijo je značilno to, da vsebuje subjekte, ki so si v nečem podobni. Če imamo samo en subjekt, kategorije človek ne potrebujemo. Ne potrebujemo je niti takrat, ko si subjekti v ničemer niso podobni, torej jih lahko le ločujemo med seboj, ne moremo pa jih povezati na podlagi skupnih značilnosti. Kategorija človek ima torej smisel le takrat, ko obstaja več subjektov, ki jih lahko vanjo uvrstimo. Človek torej obstaja le v pluralnosti. A zakaj mora biti ta pluralnost družba? Zato ker mu ta kot medij ponuja dostop do bistva kategorizacije: le s pomočjo družbe spozna komu je podoben in od koga se razlikuje.

In kaj ima ta klavrna vaja v filozofiji skupnega z Romi? Le to, da lahko zgornjo izpeljavo uporabimo kot analogijo in deduktivno pridemo do tega, da Rom preko družbe spoznava to, da je Rom. Posledice tega spoznanja pa se (vsaj deloma) kažejo kot determinirajoči faktor vse družbe. Hkrati je s tem dokazana nesmiselna dihotomija med besedama Rom in Cigan.