31.12.06

Novoletni simboli in sugestije

V leto 2007 je že vstopil daljni vzhod. In ravno 31. december je ponavadi edini dan, ko slišimo za Bairiki, Kiribati in druge otočke z eksotičnimi imeni. Vzhodna svetovna periferija se ponavadi v novice prebije le na zadnji dan v letu. Obrobne državice se lahko običajno v ospredje prerinejo le če imajo katero izmed naslednjih značilnosti:

1. bizarno-absurdni voditelji in režimi (Belorusija, Turkmenistan, Severna Koreja)
2. vojna, ki tam poteka (Etiopija)
3. masovno kršenje človekovih pravic (Somalija, Ruanda)
4. norčevanje zahodne civilizacije iz njihove kulture (Kazakstan)
5. so predmet okupacije velesil (Afganistan, Irak, Čečenija)

Vstop v novo leto je torej velikega pomena za promocijo vzhodne periferije. Kako pa praznujejo večje in bolj znane države, kot denimo Avstralija? Za primerjavo si poglejmo sliko novoletnega Sydneya in prednovoletne Ljubljane:




Če gre pri perifernih državicah za zunanjo sugestijo, za željo po tem, da se čudno zveneča imena ugnezdijo v ušesih Centra, gre, kot je to jasno razvidno iz obeh fotografij pri državah z boljšo geopolitično pozicijo, za notranjo sugestijo, sporočilo namenjeno njunim prebivalcem. Tako je Novo leto čas latentnih pozivov, prikritih namigovanj pa tudi bolj odkrite propagande.

Ne vem, kaj so v Avstraliji želeli doseči s tem, ko so nad stavbo veličastne sydneyske opere dvignili ogromen rdeč obešalnik. Je pa slovenska okrasitev, ki jo je avtor tudi sam razložil, precej bolj jasna. Črta nad Tromostovjem ni, kot si mnogi napačno predstavljajo, zvezda repatica oz. komet. Gre za ogromen spermij, ki v danih okoliščinah (problem rodnosti) jasno sugerira in napotuje, kaj imajo prebivalci storiti. Upajmo, da bo pomagalo. Vsekakor pa je bolje, da se izogibamo postavljanju rdečih obešalnikov za novo leto. Že barvo samo lahko povežemo s številnimi nam znanimi substancami (kri, polpretekla zgodovina, refošk). Tudi objekt - obešalnik se odlično umešča v naš prostor (obešanje/samomor - smo država, ki je 5. na svetu po številu samomorov). Takšen simbol bi sicer dobro ponazarjal našo narodnost, ne bi pa bil nič kaj vzpodbuden. Morda pa so, če se malo (grenko) pošalimo, Avstralci želeli proslaviti tudi obešanje Sadama Huseina. Kdo ve...

...skoraj bi pozabil: ŽELIM VAM PRIJETEN VSTOP V NOVO LETO!

27.12.06

Prežvekovanje

Irak je le še ena prežvečena tema. A dandanes so pravzaprav vse pomembne zadeve ničkolikokrat prežvečene in se prežvekujejo še naprej. Neskončno prežvekovanje že prežvečenega, a še ne dovolj prežvečenega se skriva v samem objektu prežvekovanja. Ta je enostavno neprežvečljiv, njegovo jedro je pretrdo, da bi ga mogli prežvečiti. Gre za jedro iraškega problema - jedro, ki je s strani najmočnejših svetovnih akterjev ideološko konstruirana resnica. In ko se politični nazor spremeni v slepo ideologijo, ta pa v fanatično religiozno prepričanje, ostane prežvekovanje trdih in neokusnih grižljajev neokolonialistične torte edini način ohranjanja političnega ateizma.

Še pomnite, kaj je bil uradni casus belli za invazijo, ki so ji napadalci nadeli plemenito zveneče ime "Operation Iraqi Freedom"? To je bil sum, da Irak razvija jedrsko orožje in predstavlja grožnjo mednarodni skupnosti. In kje je zdaj to famozno orožje, ki so se ga američani nepopisno bali? Mar niso ameriški predsatvniki v Varnostnem Svetu tik pred invazijo z vso gorečnostjo vehementno dokazovali (celo s pomočjo satelitskih posnetkov), da ima Irak jedrsko orožje? In če je bilo iraško posedovanje tovrstnega orožja dvomljivo, ni nobenega dvoma o jedrskem programu Severne Koreje, ki je mnogo nevarnejša od Iraka. Odgovora zakaj se G. Bush ni raje odločil za vojaško posredovanje v Koreji, verjetno ne bomo dobili. Glavni razlogi pa so verjetno bili: 1. slabe izkušnje z vojskovanjem v džungli, 2. v Koreji, v nasprotju z Irakom ni nafte, 3. napad na Severno Korejo bi verjetno zelo razburil Kitajsko, 4. v kolikor bi ZDA strmoglavila severnokorejski režim, bi morala poskrbeti še za humanitarno pomoč, v nasprotnem primeru bi polovica prebivalstva dobesedno umrla od lakote in 5. Korejski polotok američani vsaj deloma obvladujejo (baze v J Koreji in na Japonskem) in zanje nima večjega strateškega pomena, Irak pa ima izjemno pomemben geo-strateški položaj. A ves ratio, vsi argumenti in logika padejo v vodo, ko politika poleti na krilih čustev. V Iraku so umrli tisoči američanov (kar je v primerjavi z 52.000 - 57.000 iraškimi civilisti malo), katerih svojci zahtevajo smoter, ki bi upravičil njihovo smrt. Smoter invazije so ameriški mediji izkrivili in zreducirali - ta smoter je postal enostranska personifikacija zla - Sadam Husein. Ne jedrsko orožje, ne grožnja mednarodni varnosti, ampak 69-letni starček je razlog za smrt ameriških vojakov.

Danes je Iraško prizivno sodišče potrdilo smrtno kazen, ki jo je posebno iraško sodišče izreklo Sadamu Huseinu za zločine proti človečnosti. Čez mesec dni, ko bodo osovraženemu grešnemu kozlu spodmaknili leseni podstavek in bo z višine omahnil v smrt, bo to le simbolno dejanje. Veliki ameriški lutkar bo prerezal vrvice življenja lastni lutki, ki se je pregrešila nad njim. Takrat ne bo veliko prežvekovanja, saj bi bilo vsako prežvekovanje zaman. Bodo le solze, ki jim ena smrt ne bo vrnila življenj mnogih, ki so jih izgubili. A življenja tako ali tako niso pomembna dokler religiozna politična ideologija stoji suvereno in dokler dolarski bankovci - produkt trpljenja mnogih - brišejo solze slepih oči.

24.12.06

Tragično-komični internet: povezave

Povzetek ni na voljo. Kliknite tukaj, da si ogledate objavo.

23.12.06

Od Vikingov do kapitalizma

Danes na celotni svetovni trg, njegove instrumente in notranjo dinamiko gledamo kot na nekaj samoumevnega, od nekdaj obstoječega. Zdi se, kot, da gre za nenastalo, neminljivo in nedoumljivo formacijo, za nekakšno manifestacijo Njegove volje. Tak kapitalistični panteizem je iztiril iz tirnic svojega časa, mostove do svoje preteklosti je požgal in le-to zavil v dim razodetja. Neoliberalistični in libertaristični apologeti pridigajo o enakih možnostih za vse, ustvarjajo idealni svet, ki ga postavljajo v nedoločeno eshatološko prihodnost - ko bo nastopila apokalipsa in bo vsakdo sojen po svojem premoženju (ki naj bi bil po njihovem mnenju produkt posameznikovih izbir). Takšno neupoštevanje determinizma pa je v svojem bistvu ravno najbrutalnejši determinizem. Sklicevanje na svobodno voljo ob neupoštevanju okoliščin je manifestacija nesvobodnosti in ujetosti.

Zgodovina kapitalizma je tesno povezana s številnimi procesi, zato ne moremo sprejeti teze, da se kapitalizem začne šele z industrijsko revolucijo. Tudi če izsledimo začetke kapitalističnega načina proizvodnje in jih identificiramo s prvobitno akumulacijo kapitala, zamolčimo del zgodbe in prikrijemo njegov izvor.

Ni naključje, da so trenutno največje kapitalistične države predstavnice zahodne Evrope in njenega civilizacijskega podaljška - Amerike. Čeprav so v predkolonialni dobi obstajali številni mednarodni subjekti, sposobni ekspanzije, kolonizacije in kolonializma, pa je le zahodna Evropa iz te dobe izšla kot velesila. Omenim naj le dva primera potencialnih velesil (ki bi to tudi postale, v kolikor bi se usmerile v ekspanzijo in kolonizacijo): Kitajska in muslimanski Bližnji vzhod. Pomembno je poudariti, da zahodnoevropske države niso imele nobenih bistvenih prednosti v predispozicijah; niso bile niti tehnološko, vojaško, ideološko ali kakorkoli drugače superiorne. Toda zakaj so se v kolonialistične matice razvile zahodnoevropske države in ne na primer Kitajska? Odgovor je enostaven, a ne enoznačen - zaradi bistveno drugačne filozofske tradicije, ki je vplivala na razlike v prednostni obravnavi notranje/zunanje politike. Kitajska, zavita v vato konfucijanskega nauka, je bila izrazito notranje usmerjena in je vodila izolacionistično politiko. Kaj pa Evropske države?

Zahodnoevropska filozofska misel je pogosto priviligirana. Morda zato, ker je bolj razumljiva in ne zapada tako zlahka v misticizem, morda zato, ker je deloma bolj kompatibilna z današnjim kapitalističnim sistemom. In prav ta kompatibilnost je omogočila Veliki Britaniji in njenemu civilizacijskemu podaljšku, da sta se razvili v kapitalistični supersili. Za trenutek si v spomin prikličimo zgodovino Anglije. Ta je v nasprotju z velikim delom Evrope le počasi in nepopolno spoznavala grško filozofijo. Tudi Rimljani se na otoku niso dolgo obdržali in niso zapustili pomembnejših vplivov. Krščanstvo je sicer zajelo vso Veliko Britanijo, a je bilo zaradi slabe podlage (nepoznavanje neoplatonističnega izvora krščanstva, nezmožnosti prebivalstva, da bi se z njim identificiralo in relativno velike moči poganskih kultov) dokaj šibko zakoreninjeno. Anglija je bila podvržena stalnim napadom Vikingov, severnih ljudstev s skrajno barbarskim načinom življenja in dokaj primitivno duhovno tradicijo. Ta ljudstva niso cenila dela, raje so plenila in ropala bogate obmorske naselbine. Normani, v Franciji naseljeni potomci Vikingov, ki so se le deloma civilizirali (sprejeli so krščanstvo in se stalno naselili), so si pod vodstvom Viljema Osvajalca pokorili Anglijo. To je bila ena izmed ključnih točk v angleški zgodovini in eden izmed razlogov za razlike na številnih področjih med Otokom in celino. Dasiravno so se Normani asimilirali in postali zgledni kmetje, se nikdar niso otresli svoje koristoljubne mentalitete. Ostali so kruti individualisti, brez smisla za soljudi. Ves zgodovinski potek se odseva v njihovi filozofski tradiciji. Od empiristov (Locke, Hume), do utilitaristov (Mill, Bentham), ki so v svojih hladnih, matematično natančnih formulacijah postavili temelje za kasnejši pozitivizem in pragmatizem (ta se je razvil predsem v ZDA). Angleška filozofska tradicija je vselej bila mrtvohladen anticipator in zagovornik brutalne liberalne politike izkoriščanja, nelegitimnega prisvajanja, celo najbolj perverznega in odkritega ropanja, tako doma, kot v kolonijah. To je filozofska tradicija, ki je do kraja razvila argumentacijo nepravičnosti, tradicija, ki je v celofan pravičnosti in skupnega dobrega zakamuflirala prastare roparske intence lastnega neciviliziranega bistva.

Kapitalizem nastopa danes v svoji najpopolnejši formi, njegova materija, njegovo bistvo pa je še vedno nelegitimno prisvajanje - rop! Plenjenje, kolonizacija, in neokolonializem so le tri faze nelegitimnega prisvajanja, so le tri manifestacije primitivnega koristoljubja, ki ne pozna sočloveka. Idejni očetje kapitalizma so bili Vikingi!

6.12.06

V besedi je moč

Ne, tu ne bo govora o enem izmed albumov Murata & Josa. Ker pa je naslov pomenljiv in zelo dobro povzema sledečo pisarijo, si ga bom privzel za izhodišče.

Velikokrat se dogaja, da o čem intenzivno razmišljamo, se v mislih izražamo in ustvarjamo. A takšna dejavnost ima pomen le za nas, hkrati pa je tudi časovno omejena. Če svojih misli ne pretvorimo v sredstvo, ki ga bo razumel zunanji svet, potem nismo naredili ničesar (ni mi treba posebej poudarjati, da tudi, če misli pretvorimo v besede, se pri tej pretvorbi nekaj nujno izgubi). Potem ves miselni proces, ki se v nas dogaja, objektivno ne obstaja. Vsi veliki misleci so torej morali imeti dobro razvito sposobnost, da to svoje miselno bogastvo izrazijo. Oziroma povedano drugače: Prav mogoče je, da so bili ti že stokrat v mislih preseženi, da so jih dopolnile neštete teorije, da so se v različnih glavah pojavljale vsakovrstne genialne ideje, ki pa jih ne poznamo, saj niso bile nikoli zapisane, izrečene ali kakorkoli drugače posredovane zunanjemu svetu.

Že od nekdaj me je zanimalo, kaj se dogaja v glavah ljudi. Ne le 'navadnih', ampak in predvsem tudi 'nenavadnih'. Kako razmišljajo geniji, kako pripadniki neciviliziranih plemen, kako duševno moteni in drugače hendikepirani ljudje? Je v njihovem mišljenju bistvena kvalitativna razlika, ali gre le za (ne)sposobnost izražanja? Podoba bitja z ogromnim miselnim bogastvom, ki pa nima možnosti izražanja le-tega, je vsekakor fascinantna, a zastrašujoča obenem. Takšne podobe je sicer za nemogoče naredila nevroznanost, ki je z empiričnimi metodami odkrila korelacijo med številom sinaps in intenzivnostjo miselnih procesov, čeprav slednje ne moremo meriti neposredno. Tudi logični zdravorazumski premislek, da mora bitje, ki pozna in razume bistva in biti stvari in odnose med njimi, skoraj nujno zapopasti tudi njih pojme. Ideja o duhu velikega misleca, ujetem v telesu prizadetega ali norega človeka se zdi torej fantastična in neverjetna. A poglejmo le primer Friedricha Nietzscheja - veleum, ki je končal v umobolnici. Vzroki za njegov mentalni kolaps so neznani, strokovnjaki so kot možne navajali vse od sifiličnih okužb, do možganskega raka. Ali je Nietzsche v slabih par tednih izgubil celotno možnost mišljenja, ali pa je, in to se mi zdi bolj verjetno, izgubil le možnost izražanja? Ali je bil tudi takrat bolni um, ki ga je bilo treba zdraviti, ali veleum, ki naj zdravi druge? Je bil prehod v stanje 'norosti' progresiven ali recesiven? Thomas Bernhard nekje v Izbrisu izrazi željo, da bi znorel že pred pedesetim letom. Ironična, a bivalentna zahteva po neznanem, ki se ga sicer bojimo, a je hkrati pot do nas. Je norost popolna manifestacija subjektovega samospoznanja, ki se zaradi svojega odkritja povsem loči od zunanjega sveta in pogosto postane introvertiran?

Če se spet vrnemo k problemu pretvorbe misli v besedo, ugotovimo, da ni univerzalne komunikacije. Vsaka beseda, kretnja in simbol je partikularen izraz naših misli. Kako bi človek komuniciral z nezemeljskim bitjem (hipotetično predpostavimo njihov obstoj), če ne zna komunicirati nikakor drugače, kot s pomočjo svojih specifičnih znamenj? In za tako nezemeljsko bitje bi bili verjetno to, kar so za nas psi ali pa delfini.