Prazni prazniki

Po prejšnjem, nekoliko neposrečenem kvazi-filozofskem postu, sledi danes nekoliko bolj osvežilni zapis. Kot verjetno veste (ali pa tudi ne), praznujejo Američani danes Tengzgivingdej (Zahvalni dan). Praznik ko se Američani zbirajo na grotesken umetno idiličen način in se bašejo s puranom, spečenim v mikrovalovki in polnjenim po starem babičinem receptu (90% sestavin pa je vseeno iz konzerv) ni sicer nič kaj mikavna tema. Vendar pa je ta praznik zanimiv, ker je eden izmed redkih Ameriških praznikov, ki niso prodrli v naš kulturni prostor. Verjetno zato, ker ima, za razliko od številnih drugih praznikov iz anglo-ameriškega kulturnega prostora, bolj nacionalno-zgodovinsko konotacijo. Za to tudi ni primeren za "izvoz", kot sta na primer Haloween (Noč čarovnic) in Saint Valentine's Day (Valentinovo). Čeprav težko, se bom izognil protiglobalističnemu moralizirajnju o izgubi lastne kulture in identitete. Sicer mikavna tema je že a priori nesmiselna, saj se vsega skupaj še predobro zavedamo in, razen nekaj osamljenih idealistov, ne verjamemo, da se ima stanje v kratkem izboljšati. V splošnem obupu, v katerega sem bil po krivdi lastnih misli pahnjen, se mi zasveti luč upanja. Luč kičastih prazničnih okraskov, ki jih v Ljubljani navesijo že v novembru: misli mi odletijo stran od ameriških puranov.

Oblije me božja svetloba električne šare. Iz trgovinic se bleščijo novoletni okraski, pod izložbenimi jelkami pa so že nakopičena darilca. Veseli motivi ovojnega papirja za darila delujejo zlovešče. Zima še ni odpihnila vseh listov z dreves in še ni pobelila tal, v izložbi pa Božiček na baterije že pleše in poje Jingle bells. Jingle bells je novodobni ples dežja. Skozi usta Božička na baterije kapitalizem poje Jingle Bells, ples zlatih padavin. Kapitalistu ni treba kuhanega vina, da bi se ogrel. Dovolj je že misel na množice kupcev, ki se zgrinjajo v njegovo trgovino in kupujejo vse kar je rdeče-zelenega ali se sveti.

Prazne ulice in novoletni okraski, prazna, umetna darila pod izložbenimi drevseci in prazni prazniki - praznine prepolno je naše življenje.

Refleksija o človeku in družbi

Pred kratkim je bilo, je in verjetno še nekaj časa bo zelo aktualno vprašanje Romov. Vprašanje še zdaleč ni primerna beseda, boljša pa je vendarle od besed situacija ali problem. Slednja je zelo pogosto uporabljena v zvezi z manjšinami, ima pa povsem negativen pomen. Če torej govorimo o problemu Romov je to povsem v redu, ko pa nekdo omeni besedo Cigan pa ga imamo za ksenofoba in malodane nacionalističnega skrajneža. Ne bi se spuščal v to, da ima beseda Cigan neprimerno starejši etimološki izvor, kot beseda Rom. Več stoletij ni bilo nič spornega ob uporabi besede Cigan, zdaj pa je nenadoma to žaljivka!? Vendar se z etimologijo ne bom ukvarjal, le namigniti sem hotel na dvoličnost javnosti, ki brez problema prenaša subliminalno diskriminacijo, medtem, ko jo nekatere besede brez očividnega razloga motijo.

Slišali smo vse mogoče moralistične argumente, ki nimajo pravih temeljev in so le gola stališča. Ker ne gre za partikularno vprašanje, ker ne gre za "situacijo", ki bi bila samo stvar vpletenih subjektov v nekem trenutku (vlade, Ambružanov, Romov in ostalih), je prav, da se poskušamo osvoboditi vpetosti v konkretne odnose med subjekti. Zato naj nam uvod služi le kot vpeljava v splošnejšo refleksijo o človeku in družbi.

Če se zaradi tega, ker bi bilo to skrajno zamujajoče in utrudljivo, ne ukvarjamo s pojmoma človeka in družbe, pa moramo nujno pojasniti njun odnos. Če bi njun medsebojni odnos pustili vnemar in se oprli na splošno sprejet sklep, da je človek temelj družbe, potem bi se naslov lahko glasil tudi drugače, na primer: Človek v družbi. To sicer ne bi bilo narobe, bilo pa bi zavajajoče. V enaki meri, kot je namreč človek temelj družbe, v enaki meri je tudi družba temelj človeka. Drugi del zveni bolj čudno, a bo kmalu jasen. Lahko bi rekli, da je družba temelj človeka, saj je v njegovi zavesti, ga determinira in predstavlja prostor njegovega delovanja. Vendar nisem želel povedati tega. Družba je temelj človeka zato, ker je človek človek le zaradi družbe. Družba je medij za subjektovo samospoznavanje, ta lahko le preko nje odkrije, da je človek. Naj nekoliko razložim: beseda človek ni osamljena entiteta, ampak kategorija. Za kategorijo je značilno to, da vsebuje subjekte, ki so si v nečem podobni. Če imamo samo en subjekt, kategorije človek ne potrebujemo. Ne potrebujemo je niti takrat, ko si subjekti v ničemer niso podobni, torej jih lahko le ločujemo med seboj, ne moremo pa jih povezati na podlagi skupnih značilnosti. Kategorija človek ima torej smisel le takrat, ko obstaja več subjektov, ki jih lahko vanjo uvrstimo. Človek torej obstaja le v pluralnosti. A zakaj mora biti ta pluralnost družba? Zato ker mu ta kot medij ponuja dostop do bistva kategorizacije: le s pomočjo družbe spozna komu je podoben in od koga se razlikuje.

In kaj ima ta klavrna vaja v filozofiji skupnega z Romi? Le to, da lahko zgornjo izpeljavo uporabimo kot analogijo in deduktivno pridemo do tega, da Rom preko družbe spoznava to, da je Rom. Posledice tega spoznanja pa se (vsaj deloma) kažejo kot determinirajoči faktor vse družbe. Hkrati je s tem dokazana nesmiselna dihotomija med besedama Rom in Cigan.