Jajce ali kokoš?

Praznikov je konec in življenje se po streznitvi od alkohola in ob pogledu na rdeče številke bančnih izpiskov, spet vrača v svoje ustaljene tirnice. Zabave je konec, vreme je slabo, nekateri pa imate (oz. imamo) pred seboj še nič kaj veselo izpitno obdobje. Nič kaj spodbudno, a treba se je prilagajati. Tako se spet vračam k bolj neaktualnim temam in patetičnim poskusom filozofske spekulacije. Tudi predmet tega posta ni preveč 'svež' in 'izviren': Kaj je bilo prej - jajce ali kokoš?

Če ne razmišljamo, temveč intuitivno in zdravorazumsko »ugibamo«, imamo dve izbiri: 1.) Prvo je bilo jajce, saj je začetna faza razvoja kokoši, njena zarodna oblika, 2.)Prva je bila kokoš, saj je prednica, mati novonastalega bitja, ki se manifestira v jajcu. Pri tem seveda nismo upoštevali, da sta tako jajce, kot kokoš hkrati začetni in končni fazi, prednik in naslednik.

Vprašanje ima skrito zanko, saj zahteva razrešitev, ki bi bila holistično zasnovana in dialektično dokazana. Taka rešitev pa je nemogoča, saj je problem pred nami izoliran, vzet iz konteksta evolucije in kot tak oropan svojega neprestanega spreminjanja, ki je neodvisno od njegovega cikličnega gibanja. Če gledamo stvar iz drugega vidika, ugotovimo, da ni problematično le vprašanje kaj je bilo prej, težava tiči tudi v razmejitvi obeh pojavnih form istega bitja. Ti formi sta časovno definirani, torej stalni samo v nečem: v spreminjanju. Med obema momentoma razvoja (jajcem in kokošjo) tiči še daljša razvojna faza (piščanec). Prav tako se pred našim izhodiščnim momentom (jajcem) pojavlja še problem nastanka jajca, moment v katerem še-ne-jajce postane jajce. Gre torej za krog, ki nima le dveh diametralno nasprotnih momentov (obodnih točk), temveč so momenti razvoja živega bitja, v tem primeru kokoši, točke, ki so neskončno goste na krožnici. Razvoj ima torej dva poteka:

1.) časovno krajšega, kratkoročnega, ki je cikličen in zajema konkretne osebke in 2.) daljšega, dolgoročnejšega, ki je linearen evolucijski in zajema celoten rod: kokoš kot splošni pojem.

Gre torej za prastari problem nezmožnosti kakeršnega koli abstrahiranja konkretnega. Kakor v realnosti ne obstajajo spošni pojmi trikotnika, človeka in mize, ampak le trikotniki, ljudje in mize sui generis. Če abstrahiramo, ustvarimo kategorijo, ki je ločena bitnost. Torej razvoj ne poteka kokoš-jajce-kokoš-jajce-kokoš-… ampak se bodisi s parom kokoš-jajce ali jajce-kokoš zaključi. Rod gre naprej v neskončnost, posamezni osebki pa umrejo.

Poleg tega ljudje jezikovno ne moremo biti dovolj fleksibilni, da bi sledili neznatnim spremembam. Kokoš je bila pred 500 leti kokoš, zdaj je kokoš in čez 500 let bo tudi gotovo kokoš (iz našega vidika). Dejstvo pa je drugačno: Beseda kokoš je uporabna samo za opis trenutne evolucijske stopnje nekega živega bitja. V stopnji razvoja kokoši bodo namreč v 1000 letih nastale genetske spremembe, pa čeprav še tako majhne. Ne le da kokoš čez 500 let ne bo enaka, kaj šele ista kokoš, tudi današnja kokoš jutri ne bo več ista. Če zastavimo še bolj radikalno, pa lahko rečemo, da je vsaka beseda, ki opisuje, pojem podvržen spremembi, zastarela in neustrezna. Ljudje smo se zadovoljili s kompromisno, praktično rešitvijo, poznati pa moramo njene omejtve.

A ti dve diametralno nasprotni instanci nikoli ne moreta obstajati ločeno, sami za sebe. Jajce ne more obstajati brez kokoši in kokoš ne brez jajca. Prav tako ločitev ni bila možna v preteklosti. Torej sta mogla jajce in kokoš začeti obstajati hkrati. Morda. Tudi če poskušamo zagato razrešiti s pomočjo drugačnih perspektiv in pristopov, se od problema le oddaljimo. Idealisti bi tako za prvotno postavili idejo kokoši ali jajca, s tem bi problem le prenesli v sfero metafizike, bistvo pa bi ostalo enako in nerazrešeno. Naj poskušamo razrešiti problem s pomočjo analize morebitnih zmot v percepciji časa? Vendar tukaj ne gre za preprosto Zenonovo apurijo, gre za Čas in njegovo pojmovanje. Morda pa je pri tem banalnem primeru najbolje, da uberemo pragmatični pristop in zavržemo problem, kot nebistven in nepomemben. A tukaj se spet pojavi nasprotje med konkretnim in abstrahiranim - zavržemo sicer banalni konkretni primer, ki pa v sebi hkrati nosi abstrakcijo. In to je hkrati moj ugovor tistim, ki menijo, da ni vredno, da bi filozofija za svoj predmet jemala banalnost. S pomočjo nje namreč na induktiven način prihaja do splošno veljavnih resnic. Če filozofija za predmet jemlje kinderjajčke, obred dvorjenja slavčkov ali uriniranje klošarja v javnosti, to ne pomeni, da se je spustila na nižjo raven. Pomeni le to, da poskuša biti inovativna s tem, da išče nove vire in jih abstrahira ter iz njih sestavlja splošnejše vzorce. Treba je najti ravnotežje med buržujsko zazrtostjo v metafizične višave in primitivno utilitaristično-pragmatično percepcijo. A kopja se ne lomijo (oz. se ne bi smela lomiti) pri predmetu filozofije, temveč pri njenih metodah in rezultatih.