Od opice do človeka in nazaj

Tokrat objavljam elaboracijo svojega posta z nekega foruma. Debata se je začela na filoforumu v okviru teme Nietzsche, a je kaj kmalu (in to pričakovano) skrenila z začrtane poti. Menim, da je danes preveč poudarjen biološko determinističen pogled na evolucijo, ki ob obravnavi antropogeneze zahteva določeno antropološko korekcijo.

Danes vemo, da kultura povratno učinkuje na fiziološki ustroj in razvoj človeka in je kot taka pomemben dejavnik evolucije.

Pri utemeljitvi zgornje teze si bom pomagal z dvema implikacijama:

1. Kultura je omogočila preživetje nekaterih organizmov, ki jim naravna selekcija sicer ne bi dovolila obstanka.

2. Kultura celo nagrajuje osebke s fiziološkimi pomanjkljivostmi.

Dokažimo najprej prvo implikacijo.
Po pravilih evolucije preživijo tiste vrste, ki so se sposobne najbolje prilagoditi (na ravni osebkov pa tisti osebki, ki se rodijo najbolje prilagojeni). Vsakršna fiziološka okvara ali hiba pomeni manjšo verjetnost preživetja ali vsaj manjše število potomcev. Geni, ki so inferiorni oziroma maligni se torej v skladu z naravno selekcijo na ravni vrste tekom evolucije sami odpravljajo in so nekakšne suhe veje na drevesu življenja.

Ko človek razvije kulturo (tu se tej sicer izjemno zanimivi točki prehoda ne bom posvečal), začne ta omogočati korekturo nekaterih fizioloških pomanjkljivosti. Človek ni več odvisen (le) od naravnih danosti, vse pomembnejša postaja zmožnost kulture za odpravljanje teh pomanjkljivosti. Enostaven primer so dojenčki, ki se rodijo prezgodaj. Danes jim s pomočjo inkubatorjev lahko zagotovimo življenje, v preteklosti tega niso mogli, pa tudi danes v nekaterih kulturah tega ne morejo. Kultura je torej prevzela breme nevtraliziranja fizioloških napak. Omogočila je, da so se genetske mutacije, ki z vidika naravne selekcije in evolucije niso smotrne, ohranile. Tako smo ljudje, ki živimo danes, polni (z vidika evolucije) napak in slabosti, vendar jih zaradi kulture ne občutimo. Človek brez kulture ne more živeti, saj so v njeni domeni praktično vse funkcije, tudi tiste, ki so bile nekoč naravne oz. biološko dane (hoja po dveh nogah, nekateri refleksi, do neke mere govor). Dober primer so na primer t. i. divji otroci.

Sedaj pa se posvetimo drugi implikaciji, ki je pravzaprav radikalizacija prve. Pravzaprav gre za radikalen ugovor kulturnih antropologov biološkim deterministom.

Nesporno je, da osebki, ki se rodijo z neko fiziološko napako (ki ni usodna in jo je mogoče nevtralizirati) potrebujejo več pozornosti in ukvarjanja s strani družine ali predstavnikov kulture v splošnem. Otrok, katerega gibanje je zaradi genetske okvare oteženo, se mora bolj potruditi, da osvoji določene spretnosti, kot "normalen" otrok. Tak otrok bo morda shodil šele pri dveh letih, medtem ko bo otrok z boljšimi genetskimi predispozicijami shodil bistveno prej. Vendar kar nas ne ubije nas okrepi. Otrok s fiziološko hibo bo zaradi intenzivnejšega in daljšega učenja razvil zahtevane fizične spretnosti, hkrati pa bo tudi duševno napredoval. Tako kot na primer če si hudo poškodujete roko in ste prisiljeni pisati z drugo, pri tem pa razvijate drugo možgansko polovico.

Osebki z genetskimi napakami so prisiljeni s posredovanjem kulture nevtralizirati genetske napake, prisiljeni so se naučiti več, kot osebki z boljšimi predispozicijami. To ne pomeni, da se osebki z boljšimi predispozicijami ne naučijo več in ne dosežejo višje stopnje duševnega razvoja. Gre le za to, da za slednje to ni nujno.

Vrnimo se nazaj k moji začetni tezi, da kultura povratno učinkuje na fiziološki ustroj in razvoj človeka in je kot taka pomemben dejavnik evolucije. Ne le, da je ta trditev pravilna, temveč ima tudi pomembne posledice. Zavrača stališče kontinuitete da je človek del narave in v neposrednem stiku z njo. Schellingovo idejo, da narava v človeku doseže samozavedanje, lahko torej zavrnemo, saj je samozavedanje ravno rezultat teka vrinka - kulture. Med človeka in naravo se vrine kultura, ki od sedaj naprej (do neke mere) vodi selekcijo in prihodnji razvoj vrste. Ravno v tem je paradoks: naravna selekcija je pripeljala do nastanka kulture, ta pa je prevzela vlogo naravne selekcije.

V luči povedanega se nam razkrije vsa topoumnost idej v stilu "nazaj k naravi". Povratek k naravi, izhod iz sveta visoke tehnologije v idealizirano "naravno" stanje je ne le neuresničljiv, temveč tudi nesmiseln. Človek je namreč preveč odvisen od kulturnih pridobitev, da bi lahko preživel brez njih. Tisočletja je kultura človeku predstavljala potuho in omogočala negacijo evolucijskega principa survival of the fittest. Kako bi sedaj človeška vrsta, kot serija evolucijskih genetskih napak zmogla obstati brez sredstva za njihovo kompenzacijo? Anarhoprimitivisti so še bolj kratkovidni: oni bi radi v naravno stanje prešli z uničevanjem zasebne lastnine in destrukcijo kulturnega kapitala. Tako rekoč z radikalnim prelomom, z nazadnjaško revolucijo. Predstavljajte si svet brez antibiotikov, čevljev in mila. Res idealno.

Vprašanje povezano s središčnim antropološkim nasprotjem med naravo in kulturo (oziroma nature/nurture) je sicer veliko kompleksnejše, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo je, da kultura definira tako naravno kot kulturno. Poleg tega je pojem narave, naravnega in naravnih zakonov vsaj od razsvetljenstva naprej ideološka krinka. Kot da to še ni dovolj, v slovenščini ima pojem kulture (prevzet iz nemškega der Kultur) zelo ozek pomen, označuje bodisi lepe umetnosti (muzeji, razstave, slike, klasična glasba,...) ali pa sofisticirano obliko vedenja (npr.: kultura pri mizi). Skratka zmeda že na lingvistični ravni. Ampak obravnava te dihotomije bodi stvar obravnave nekoč v prihodnosti.

P.S.: Pogosto slišimo, da je človek nastal iz opice. Ta napačna izjava je veliko manj nedoložna, kot se zdi. Gre za to, da se evolucijo prikazuje kot unilinearno, kot eno samo verigo z mnogimi členi. Človek je nastal iz opice, te iz neke druge živalske vrste, ta pa spet iz neke tretje, in tako vse do najprimitivnejših organizmov. Človek in višje razvite opice so nastali iz skupnega prednika milijone let nazaj. Šimpanzov, orangutanov in goril, ki živijo danes, takrat še ni bilo. Razvijali so se vzporedno z nami.

Pogled v zvezdnato nebo

Pogled v zvezdnato nebo. Sladko-kisel občutek majhnosti. Čudenje in kraljevski vstop v filozofijo.

Ko se pogledu zarisujejo svetleče točke na nočnem nebu, se duhu zastavljajo temeljna ontološka vprašanja. Ali so občutki in misli, ki se nam danes porodijo ob pogledu na zvezde sploh kaj drugačni kot pred več kot dvema tisočletjema in pol, ko so prvi filozofi gledali skoraj identičen prizor? Resda so oni stali še z obema nogama trdno v mythosu in se danes lahko nasmehnemo njihovim kozmogonijam in kozmologijam, vendar pa moramo, po drugi strani, tem rudimentarnim fizikom priznati zasluge za njihove genialne iskrice, ki so zanetile ogenj, ki je zagorel in se od takrat naprej vnema in vžiga ter je vsak trenutek močnejši in bolj vroč. Žal se v splošnem iz tistih časov ni ohranilo veliko pričevanj in zapisov.

Nič zato. Pogosto je zamolčano pomembnejše od povedanega. Kot, če zatavamo v sedmo umetnost nam bližjih dni, v Bergmanovi Personi, ko kamera med dialogom ne spremlja govorke, temveč poslušalko. Samo obraz, njegovo tišino pa oči, ki govore glasneje, kot to zmorejo usta. Glasen molk, slika, ki kriči od napetosti in nedoumljivega pomena. Kot slavni Munchov Krik. Ali pa kakšen povsem tih in intimen long-take Tarkovskega, ki se ga kot osvežujočega in hladnega tolmuna razveselimo med prečkanjem Zone, ki je sicer prepolna plitvega blebetanja, ki se ima za modrost. Zamolčano pa je ne le pomembnejše od povedanega, ampak tudi primarnejše. Gre za realno, torej za nesimboliziran element brez pripisanega pomena. Gre za neintegriran delec, za tujek.

Danes se v filmih vse preveč govori. Tudi zato se zdi tišina nenaravna, sumljiva. Kot da bi se režiserji bali, da se utegne zgoditi kakšen filmski srednji vek in bo mogoče spet snemati le neme filme. Zato je v filmih precej nepotrebnega besedičenja, dialogi pa so kosmati in neobrušeni. Popoln negativ kakšnega Aleksandra Nevskega ali Ivana Groznega, ki sta še pol gledališka in kjer je vsaka beseda, še posebej pa kretnja (da ne omenjamo postavitve, luči, senc, simbolike,…) skrbno izbrana.

Tišina je v našem vsakdanjem življenju, prepolnem šumov in hrupa, tujek, zaplata navidezne naravnosti. Tako kot park sredi mesta - navidezna narava par excellence. V Antonionijevi Povečavi glavni junak iz luksuznega in plehkega življenja za trenutek pobegne v park, kjer najde mir in iskrico sreče. Film, ki se poigrava z realnostjo in našo percepcijo le-te in v katerem nič ni takšno, kakršno se nam zdi, nam dokaže, da je navidezna idiličnost in naravnost, ki jo navzven predstavlja park, le fasada. Antagonizem med kulturo in naravo, ki je zrasel na zelniku antropologov je tako ali tako nestabilen in asimetričen. Kultura ni samo element v tem antagonizmu, temveč tudi definira kaj je naravno, obratno pa to seveda ne velja.

In kaj nam odkrije pogled v nočno zvezdnato nebo? Oziroma, kar je pomembnejše, kaj nam prikriva?

Odkriva nam sliko sedanjosti, prikriva pa dejstvo, da je del te slike sedanjosti pravzaprav preteklost. Vidimo tako zvezde, ki so, kot tiste, ki so nekoč bile, pa jih zdaj ni več, a vseeno vidimo njihovo svetlobo. Trik prostora in časa nam omogoča hkratno zaznavo podob preteklosti in sedanjosti. A ne sedanjost ne preteklost teh zvezd nista naši sedanjost in preteklost.

Čas vedno obravnavamo v kombinaciji s prostorom, z zgodovino. Nanj vežemo razvoj, ga delimo najprej v preteklost, sedanjost in prihodnost, potem v obdobja pa v leta, ure in minute. Pripisujemo mu različne kvalitete, ga merimo, ponazarjamo s premico, puščico, krogom, spiralo… Čas kot spremljevalna okoliščina, čas kot količina in čas kot posoda za vse kar biva.

Času sta v filozofiji, vsaj kolikor je meni znano, odmerjeni relativno majhna pozornost in vloga. Sam ga razumem kot nujen ontološki pogoj in osišče eksistencialnih vprašanj. Dejstvo je, da ga je nemogoče zamejiti, razdeliti na enote in jih unificirati. Absurdno je že to, da čas merimo na ravni površni krožne oblike, kjer dva kazalca opravljata venomer isto pot. Ta značilnost časa, kot v krogu se vrtečega in večnega vračanja se prav nič ne sklada s konceptom usmerjenega časa. Čas postane skrajno paradoksalen, če se mu resno posvetimo, česar pa sam na tem mestu ne bom storil.

Pogled v zvezdnato nebo nas ne sooča z novimi vprašanji, temveč obstoječa vprašanja projicira na večje platno in jih s tem raztegne. Otočke kozmološki kontekst pretvarja v kontinente, ti pa čakajo, da jih odkrijemo in spoznamo. A nikoli ne vemo kaj bomo našli in kako bomo spoznanje uspeli integrirati v naš sistem vedenja. Ti neodkriti kontinenti so rudniki realnega, tj. nesimboliziranega in/ali nesimbolizabilnega. Ko spoznamo nov element, ga moramo integrirati v sklop našega vedenja in pri tem paziti, da sistem ohranimo brez protislovij. Takšno dejanje pa ni mogoče brez ostankov, ali rečeno v jeziku lacanovcev (če uporabo razširimo prek področja lingvistike): vedno obstaja vrzel med označevalcem in označencem. Ta ostanek, ki spolzi skozi vrzel, ta tujek ostane zamolčan. Ostane nesimboliziran, brez pripisanega pomena, a vseeno pomenljiv.