Stalinistični Disneyland

Upam, da vas nova podoba bloga ni odvrnila od prebiranja. Ne, nisem se pridružil Greenpeacu, niti Gibanju za pravičnost in razvoj. Da pa vse skupaj nekoliko utavnotežim in vas ne potegne preglobogo v zeleno idilo, sem se odločil spisati sestavek o Severni Koreji. Ker je zadeva nekoliko daljša, lahko, če vam zgodovinski vpogled ne diši preveč, začnete pri drugem podnaslovu.

Pogled v novejšo zgodovino Severne Koreje

Obe Koreji - Severna in Južna sta bili po osvoboditvi izpod japonskega jarma povsem arbitrarno razdeljeni. Velesili, ki sta gospodarske, politične in vojaške ruševine hitro uspeli spremeniti v bleščečo manifestacijo volje, moči in volje do moči, sta se sporazumeli in začrtana je bila meja, ki še danes poteka po 38. vzporedniku.

Razdelitev, ki ni odgovarjala nikomur, je ustvarila trenja, ki so leta 1950 kulminirala v korejski vojni, ki jo je začela Severna Koreja (mnogi so bili prepričani, da je Kim il-Sungu vojno vsilil Stalin, a je bilo pozneje ugotovljeno, da je pravzaprav Kim il-Sung prosil Stalina za odobritev napada in vojaško pomoč). Ameriški predsednik Truman ni mogel tolerirati "tako velikega posega v ameriško interesno sfero", hkrati pa se je zavedal, da bo v Senatu težko dobil podporo za začetek vojne, potem, ko je od konca največje morije v zgodovini minilo le 5 let. Stari lisjak se je znašel tako, da se je izognil razpravam o vojni in Južni Koreji priskočil na pomoč s svojimi ekspedicijskimi četami. ZDA torej uradno sploh niso bile v vojni, le intervenirale so. Število ameriških vojakov pa je, s stopnjevanjem intenzivnosti spopada, preseglo 400.000. Kakor koli že, vojna se je končala po treh letih, njen rezultat pa je bil sledeč: 3-5 miljonov mrtvih, ogromno ranjenih, splošno opustošenje, revščina in nespremenjena meja. Torej smrt in trpljenje milijonov za nič.

Obe Koreji sta se v naslednjem desetletju posvetili obnavljanju, razvoju, pa tudi krepitvi vojske (premirje namreč ni bilo nikoli podpisano in državi sta še danes tehnično v vojni). Pri obnovi je bilo severnokorejsko plansko gospodarstvo celo uspešnejše, stabilnejše in hitreje rastoče, kot južnokorejsko. Konec 70-ih let pa je v Severni Koreji nastopila globoka gospodarska kriza. Kim il-Sung nikakor ni zaupal zahodnim državam in sploh ni imel stikov z njimi. Razočarala ga je tudi Sovjetska Zveza, ki mu je med vojno nudila le skromno vojaško pomoč, saj se je bala, da bi izdatno povečanje sil lahko še bolj vznemirilo američane in v skrajnem primeru pripeljalo celo do uporabe jedrskega orožja. Kmalu se je končalo tudi prijateljstvo s Kitajsko, ko je ta navezala nekoliko bolj "prijateljske" stike z Južno Korejo. Severna Koreja je bila popolnoma izolirana, zunanja trgovina je drastično upadla in to je pripeljalo do že omenjene gospodarske krize.

Severni Koreji, ki se je počutila odrinjeno in izdano, ni preostalo nič drugega, kot, da se je gospodarsko in politično povsem zaprla. Koncept samozadostnosti, ki je postal državna ideologija (Juche), je bilo toliko lažje udejaniti v družbi, ki je imela močne konfucijanske korenine zazrtosti same vase.

"Ideja postane moč, kadar zavlada množici"

Kratek zgodovinski pregled nam pokaže, da so bili ustvarjeni vsi objektivni pogoji za vzpostavitev najbolj totalitarnega režima vseh časov. Sedaj je bilo treba le požeti bogato zgodovinsko žetev, ki so jo pripravile ugodne okoliščine - ustvariti je bilo treba še subjektivne pogoje popolnega totalitarizma. Skrbno preučevanje bogate zgodovine komunistične propagande se je obrestovalo. Vsako dejanje režima, vsaka zgrajena stavba in vsak javni dogodek implicira propagandno sporočilo. Vse služi enemu samemu namenu. Pompozna arhitektura - spomeniki, ki se prav perverzno bohotijo v svoji velikosti in veličini, masovne igre z zlitjem pisanega vrveža in brezhibne vojaške koordinacije delujejo povsem nadrealistično. Toliko bolj za ljudi, ki nimajo ničesar in ki živijo s pestjo riža na dan. Neubesedljivo oživetje je mogoče primerjati z vstopom preprostega kmeta-tlačana iz 13. stoletja v gotsko katedralo, kot je na primer Notre dame v Rouenu.

Pri vsem tem pa je težko soditi o sreči in zadovoljstvu prebivalcev Severne Koreje. Že vprašanje o sreči in zadovoljstvu v skrajno krutem totalitarnem režimu je za dogmatične apologete razsvetljenskega projekta naravnost heretično. Človek ni nek automaton, ki mehanično zadovoljuje svoje potrebe in ob tem doživlja manjšo ali večjo stopnjo ugodja. Zgodovina nam v protidokaz navrže neštete primere, ko so bili ljudje bolj siti od idej, kot od hrane. V 21. stoletju je ideja o tem, da je bil nek povprečen tlačan 13. stoletja srečnejši od današnjega zahodnega povprečneža, preprosto zavrnjena kot absurdna, saj je v kontekstu današnjih meril nekompatibilna z razumom in nemisljiva. Ustvarjena je bila teorija zadovoljnega sužnja, ki ni nič drugega kot kritika človeške iracionalnosti s perspektive liberalizma. Vendar pa v resnici tu ne gre za kritiko človeške iracionalnosti, temveč za kritiko meril le-te. A pozitivizem ima pretrdo glavo od vseh trdih dejstev, ki si jih meče vanjo. Njegovi bruti facti mu ne omogočajo, da bi razpoznal kaj več kot lupino. Ne želim po nepotrebnem relativizirati obstoječih meril, oziroma enostransko določati novih - antidogmatizem je namreč prav tako dogmatizem in vsaka absolutna relativizacija je v svojem bistvu zanikanje. Če na primer radikalno trdimo, da je stalinizem omogočal enake možnosti in samoizpolnitev, ter tako predstavljal uresničitev ameriških sanj, podležemo svojemu antidogmatizmu. Zato želim le poudariti in opozoriti na visoko stopnjo ponotranjenosti in vrojenosti meril liberalizma in s tem na visoko stopnjo dogmatičnosti.

Zastavlja se torej vprašanje, ali lahko posebna oblika zadovoljstva in sreče, ki ju vzbuja stalinistični Disneyland Severne Koreje, kompenzira splošno pomanjkanje na drugih, veliko bolj fundamentalnih področjih človekove eksistence? - vprašanje, ki bo verjetno še kar nekaj časa ostalo nerazrešeno.

O kritiki

Namenoma tem zapisom nisem dal naslova kritična kritika, čeprav, bi jim vsebinsko dokaj dobro ustrezal. Gre za preveč obrabljeno besedno zvezo in ne bi želel prispevati k banalizaciji nečesa, kar si tega vsekakor ne zasluži.

Vsak dan smo bombardirani s kritiko in kritičnim. Oziroma bolje, s psevdo-kritiko in psevdo-kritičnim. Članki, kolumne, televizijski prispevki, pa tudi blogi se pogosto imajo za kritične, a le malokrat v resnici tudi so.

Če je vloga kritike opozarjanje na najočitnejše nepravilnosti in paradokse, je to dokaj klavrna vloga. Če je pri tem njeno glavno orožje in metoda zgolj moraliziranje in sklicevanje na common sense, toliko slabše. Najhujše od vsega pa je ravno njena samodeklerirana kritičnost, ki se z navideznim zoperstavljanjem dela zanimivo in drugačno (efekt prepovedanega sadeža).

Kritika je s pluralizacijo mnenj in prepričanj, katere predpogoj je svoboda govora, v nekaterih segmentih postala močnejša in številčnejša od svojega predmeta, kritiziranega. Njena revolucija je bila preludij v njeno hegemonijo. Njena radikalnost se je sprevrgla v konservativnost, takoj ko je bil njen cilj dosežen. Kritični mediji pa imajo večinoma le en cilj - povečanje gledanosti, prodaje, obiskovanosti - skratka $.

Tudi na fakulteti, ki jo obiskujem, je vse polno kritičnosti, kritičnega mišljenja, pozivov h kritiki in kritičnosti. Žal pa sta forma in vsebina od nas pričakovane kritike povsem določena. Zaželene so samo najprimitivnejše, najbanalnejše kritike, ki še temeljijo na zadostni argumentaciji. Spodbuja se kritičnost, ki je nekritična, ki je sistemsko imanentna in zato v svojem namenu in iskrenosti tudi neučinkovita. To je reakcionarna kritika, ki ne more misliti drugačnega sistema družbe, organizacije, politične, ekonomske in pravne ureditve. Veličastne monolite globalne hegemonije v ideji in materiji sme obstreljevati le s papirnatimi kroglicami, skrita v svojem temačnem bunkerju.

Da pa bo moja kritika kritike konstruktivna (in s tem se nevarno približujem politični korektnosti), naj v grobih orisih predstavim svoj pogled na to, kakšna bi kritika morala biti. Teh par tez je skrajno nepopolnih, saj lahko pravila dobre kritike obsegajo vse od pravopisnih pravil in slogovne ustreznosti do etičnih načel in tradicionalnih pravil (Le čevlje sodi naj kopitar!).

1. Kritika naj bi predstavljala alternativni pogled. Izražala naj bi na doslednih argumentih stoječe trditve. Najhujše kar se lahko primeri kritiki je to, da sama dela iste napake, kot jih kritizira.

2. Kritika bi morala opozarjati na manj opažene in prezrte probleme, oz. simptome. Pri tem je pomembno ujeti pravi trenutek in predvidevati prihodnji razvoj dogodkov.

3. Kritika naj se usmerja v izpostavljanje paradoksov, napak in nekonsistentnosti. Če je le mogoče, naj jih izpostavi tako, da govorijo sami zase.

4. Tarče kritike naj bodo skrbno izbrane, čim bolj središčne in bistvene točke predmeta kritike. Kritika splošno znanih, nebistvenih ali banalnih točk je ne le akritična, ampak antikritična.

5. Kritika se mora osvoboditi spon common sensa, misliti mora čez meje okvirjev obstoječega sistema. Le znotraj sistemsko transcendentne kritike je mogoča prava konstruktivnost.

6. Radikalna kritika se ne sme ozirati na to, kako bo sprejeta. Izogniti se mora servilnemu odnosu do prevladujočih moralnih norm. Prav tako ni njen poglavitni namen spektakularizacija, vzbujanje pozornosti, čustev, ampak prikazovanje dejstev samih na sebi.

7. Dobra kritika vsebuje nastavke za nadaljni samorazvoj. Povedano drugače: dobra kritika nas spodbudi k razmišljanju, ki lahko vodi k dopolnjevanju in preoblikovanju kritike. Ti nastavki seveda ne smejo pretirano zamejevati ali (pre)usmerjati bralca oz. gledalca.

8. Kritika ni le mrtev tekst, temveč veliko več. Napeljuje naj ne le k miselnemu, ampak tudi k dejanskemu delovanju (ta teza bi se morala imenovati 11.). Kritika naj bo sredstvo mobilizacije. Ne na podlagi apeliranja na čustva in dramatizacije, ampak na podlagi jasne in čimbolj objektivne izpeljave.

Poigravanje s simboliko luči in svetlobe

V najbolj znanem romanu Ralpha Ellisona začne neimenovani protagonist svojo zgodbo s tem stavkom: “Neviden človek sem.” V uvodu opisuje svoje bivališče takole: “Zdaj, ko se zavedam svoje nevidnosti, živim brez najemnine v stavbi, ki jo oddajajo zgolj belcem, v delu kleti, ki so ga nekje v devetnajstem stoletju zaprli in pozabili nanj. Moja luknja je topla in polna svetlobe. Tako je, polna svetlobe. Dvomim, da bi bil v vsem New Yorku kje kak prostor, ki bi bil svetlejši od te moje luknje, in pri tem ne izvzemam Brodwaya. Brez luči nisem le neviden, temveč tudi brezobličen; če pa se ne zavedaš svoje oblike, je tako, kot da živiš smrt. Obstajal sem kakih dvajset let, pa nisem živel, dokler nisem odkril svoje nevidnosti.“

Citirano besedilo nedvomno zahteva interpretacijo, še prej pa je potrebno razumeti kontekst, torej poznati okoliščine, ki so relevantne za razumevanje. Gre namreč za pripoved (izpoved) temnopoltega američana, postavljeno v obdobje, ko je rasna segregacija v ZDA dosegla višek. Ni težko ugotoviti izvora in narave pripovedovalčeve nevidnosti. Ta izvira iz barve njegove kože; je socialna nevidnost, rasno pogojena metaforična nevidnost in brezobličnost – stanje, ko nisi neviden le drugim, temveč si izgubljen tudi za samega sebe. In prav s tem občutkom praznine, s to temo lastne neeksistence se spopada glavni junak romana na poseben način – svojo nevidnost napolnjuje s svetlobo in s tem odkriva samega sebe. Uvod nam postreže s sijajno mešanico ciničnega humorja, ki že vsebuje groteskne elemente. V značilnem slogu sladke norosti naš junak razloži pomen luči v njegovi luknji: “Bijem svoj boj z Monopolno razsvetljavo&energijo. Govorim o globljem razlogu: to mi omogoča, da čutim svojo življenjsko pomembno živost. Z njimi se bojujem zato, ker so mi vzeli toliko denarja, preden sem odkril, kako naj se obvarujem. V moji luknji v kleti je natanko 1369 svetilk. Elektriko sem napeljal po vsem stropu, do vsakega centimetra. Pa ne v fluorescenčne luči marveč v starejše, katerih delovanje je dražje, v tiste z žarilno nitko. Sabotažno ravnanje, saj veste.” Zdaj jo začenjam napeljevati že po stenah. Resnica je luč in luč je resnica. Ko opravim z vsemi štirimi stenami, se bom lotil poda. Kako natanko bo to šlo, ne vem. Ampak kadar živiš neviden tako dolgo kot jaz, si pridobiš neko mero domiselnosti.”

Simbolična vrednost luči je izrazita in raznolika. Že v tem kratkem odlomku igra luč različne vloge. Je medij za subjektovo samospoznanje in kompenzacija socialne teme, v katero je pahnjen; daje obliko, smisel in življenje; je sredstvo sabotaže in maščevanja; je resnica in nenazadnje luč v svoji čutno zapopadljivi obliki. Ta sveža simbolika luči pušča ob strani staro manihejsko diado luč-dobto/tema-zlo, ki ga je skupaj z vsem arzenalom fantazijskih likov – predstavnikov luči in teme – prevzelo krščanstvo. Formula „resnica je luč in luč je resnica“ je že blizu tistemu gnosticizmu, ki se je vtihotapil skozi zadnja vrata protestantizma. Vendar pa se na tem mestu ne bom ukvarjal z versko simboliko. Izpostaviti želim neko drugo diado, ki se spet naslanja na bogato simboliko luči: luč-javno/tema-zasebno.

Odpre se navidez znana in široka tematika. Sploh za družboslovce že nekoliko oguljena tema. Če predpostavimo, da imajo družbene zahteve potencial in moč samo, če se politično (pre)oblikujejo, potem smemo po analogiji trditi, da ima lahko zasebna sfera vpliv le če se politizira (znano je geslo feministk: zasebno je politično!), vendar ali s tem ni izgubljeno prav bistvo zasebnega? Upoštevajoč prej načeto simboliko luči postavljam vprašanje drugače: ali tančica zasebnega izklopi le žaromete javnosti, ali pa s tem vred nujno tudi samo sebe? Ali pa se zasebna sfera napaja na sebi lastnem izvoru energije, ki je drugačen od tistega, pri katerem črpa javna sfera? Če se poigramo z zadnjim vprašanjem in spet uvedemo diado vezano na simboliko luči, lahko za vir moči javnega postavim luč (medijskih) žarometov, zasebnega pa luč razuma, vendar pa naj mi bralec oprosti, saj sem že tako ali tako pregloboko zabredel v idealizem. Za vrnitev na pravo pot (ki vsekakor ni tretja), naj mi služi protiutež idealizma – empirična znanost (ob tem puščam ob strani percepcijo svetlobe skozi teorije fizikov). Pokazati želim še en obraz svetlobe, njeno zastrašujočo moč.

Znano je, da atomska orožja ob sprožitvi oddajo ogromne količine elektromagnetnega sevanja v obliki vidne, infrardeče in ultravijolične svetlobe. “Svetlobni udarec” seže mnogo dlje kot neposredni udarec eksplozije. Sproščena svetloba je tako močna, da lahko ljudem prežge oči, povzroči opekline in zaneti požare. Pri bombardiranju Hirošime je svetlobni udarec toplotnega sevanja, ki ga je sprostila detonacija atomske bombe, dobesedno vžgal “sence” v stene (glej sliko zgoraj). Svetloba je namreč “pobelila” vse na svoji poti in kjer je naletela na ovire, tam je material ohranil svojo pravo temnejšo barvo – tako so nastale te zanimive “sence”. Ta collateral damege, kot bi ga danes verjetno imenovali američani, pa je prizadel tudi ljudi. Na izpostavljenih mestih na človeškem telesu je svetloba povzročila hude opekline (glej sliko spodaj – vzorec mrežastih črt je nastal, ko je svetloba prodrla med vlakni kimona in povzročila opekline).

Če smo naše popotovanje po (upam, da ne preveč) krivih poteh začeli s svetlobo oz. z lučjo, kot medijem za samospoznavanje in, kot ljubko hčerko Platonovega sonca, smo zdaj – paradoksalno – prišli do njene temne strani. Pokazala se nam je kot agresivna in patogena. Pokazala je, da ne želi biti medij, ne želi, da se v njej spoznavamo, razsojamo, se pri njej napajamo, iščemo v njej resnico in moč. Če gremo nekoliko predaleč jo lahko – in s tem ne bi zagrešili večje napake od tistih, ki oznanjajo konec in smrt zgodovine, ideologije ali subjekta – priznamo za začetek in rojstvo zgodovine, ideologije in subjekta, seveda ves čas govoreč o njenem simbolnem pomenu. Nenazadnje je prav svetloba oz. luč prvo, kar naj bi ustvari krščanski bog, z njo in v njej pa posledično ustvari tudi že naštete elemente. Modri so se zavedali kako pomembna je torej njena funkcija in kako silna njena moč. Človeštvo pa je moralo pasti tako globoko v temo misinterpretacij in laži, da se je po stoletjih popolne dominacije religije strahu in smrti, komaj izkopalo – z razsvetljenstvom. Prvim. Zdaj v temi čaka na drugo.