Poigravanje s simboliko luči in svetlobe

V najbolj znanem romanu Ralpha Ellisona začne neimenovani protagonist svojo zgodbo s tem stavkom: “Neviden človek sem.” V uvodu opisuje svoje bivališče takole: “Zdaj, ko se zavedam svoje nevidnosti, živim brez najemnine v stavbi, ki jo oddajajo zgolj belcem, v delu kleti, ki so ga nekje v devetnajstem stoletju zaprli in pozabili nanj. Moja luknja je topla in polna svetlobe. Tako je, polna svetlobe. Dvomim, da bi bil v vsem New Yorku kje kak prostor, ki bi bil svetlejši od te moje luknje, in pri tem ne izvzemam Brodwaya. Brez luči nisem le neviden, temveč tudi brezobličen; če pa se ne zavedaš svoje oblike, je tako, kot da živiš smrt. Obstajal sem kakih dvajset let, pa nisem živel, dokler nisem odkril svoje nevidnosti.“

Citirano besedilo nedvomno zahteva interpretacijo, še prej pa je potrebno razumeti kontekst, torej poznati okoliščine, ki so relevantne za razumevanje. Gre namreč za pripoved (izpoved) temnopoltega američana, postavljeno v obdobje, ko je rasna segregacija v ZDA dosegla višek. Ni težko ugotoviti izvora in narave pripovedovalčeve nevidnosti. Ta izvira iz barve njegove kože; je socialna nevidnost, rasno pogojena metaforična nevidnost in brezobličnost – stanje, ko nisi neviden le drugim, temveč si izgubljen tudi za samega sebe. In prav s tem občutkom praznine, s to temo lastne neeksistence se spopada glavni junak romana na poseben način – svojo nevidnost napolnjuje s svetlobo in s tem odkriva samega sebe. Uvod nam postreže s sijajno mešanico ciničnega humorja, ki že vsebuje groteskne elemente. V značilnem slogu sladke norosti naš junak razloži pomen luči v njegovi luknji: “Bijem svoj boj z Monopolno razsvetljavo&energijo. Govorim o globljem razlogu: to mi omogoča, da čutim svojo življenjsko pomembno živost. Z njimi se bojujem zato, ker so mi vzeli toliko denarja, preden sem odkril, kako naj se obvarujem. V moji luknji v kleti je natanko 1369 svetilk. Elektriko sem napeljal po vsem stropu, do vsakega centimetra. Pa ne v fluorescenčne luči marveč v starejše, katerih delovanje je dražje, v tiste z žarilno nitko. Sabotažno ravnanje, saj veste.” Zdaj jo začenjam napeljevati že po stenah. Resnica je luč in luč je resnica. Ko opravim z vsemi štirimi stenami, se bom lotil poda. Kako natanko bo to šlo, ne vem. Ampak kadar živiš neviden tako dolgo kot jaz, si pridobiš neko mero domiselnosti.”

Simbolična vrednost luči je izrazita in raznolika. Že v tem kratkem odlomku igra luč različne vloge. Je medij za subjektovo samospoznanje in kompenzacija socialne teme, v katero je pahnjen; daje obliko, smisel in življenje; je sredstvo sabotaže in maščevanja; je resnica in nenazadnje luč v svoji čutno zapopadljivi obliki. Ta sveža simbolika luči pušča ob strani staro manihejsko diado luč-dobto/tema-zlo, ki ga je skupaj z vsem arzenalom fantazijskih likov – predstavnikov luči in teme – prevzelo krščanstvo. Formula „resnica je luč in luč je resnica“ je že blizu tistemu gnosticizmu, ki se je vtihotapil skozi zadnja vrata protestantizma. Vendar pa se na tem mestu ne bom ukvarjal z versko simboliko. Izpostaviti želim neko drugo diado, ki se spet naslanja na bogato simboliko luči: luč-javno/tema-zasebno.

Odpre se navidez znana in široka tematika. Sploh za družboslovce že nekoliko oguljena tema. Če predpostavimo, da imajo družbene zahteve potencial in moč samo, če se politično (pre)oblikujejo, potem smemo po analogiji trditi, da ima lahko zasebna sfera vpliv le če se politizira (znano je geslo feministk: zasebno je politično!), vendar ali s tem ni izgubljeno prav bistvo zasebnega? Upoštevajoč prej načeto simboliko luči postavljam vprašanje drugače: ali tančica zasebnega izklopi le žaromete javnosti, ali pa s tem vred nujno tudi samo sebe? Ali pa se zasebna sfera napaja na sebi lastnem izvoru energije, ki je drugačen od tistega, pri katerem črpa javna sfera? Če se poigramo z zadnjim vprašanjem in spet uvedemo diado vezano na simboliko luči, lahko za vir moči javnega postavim luč (medijskih) žarometov, zasebnega pa luč razuma, vendar pa naj mi bralec oprosti, saj sem že tako ali tako pregloboko zabredel v idealizem. Za vrnitev na pravo pot (ki vsekakor ni tretja), naj mi služi protiutež idealizma – empirična znanost (ob tem puščam ob strani percepcijo svetlobe skozi teorije fizikov). Pokazati želim še en obraz svetlobe, njeno zastrašujočo moč.

Znano je, da atomska orožja ob sprožitvi oddajo ogromne količine elektromagnetnega sevanja v obliki vidne, infrardeče in ultravijolične svetlobe. “Svetlobni udarec” seže mnogo dlje kot neposredni udarec eksplozije. Sproščena svetloba je tako močna, da lahko ljudem prežge oči, povzroči opekline in zaneti požare. Pri bombardiranju Hirošime je svetlobni udarec toplotnega sevanja, ki ga je sprostila detonacija atomske bombe, dobesedno vžgal “sence” v stene (glej sliko zgoraj). Svetloba je namreč “pobelila” vse na svoji poti in kjer je naletela na ovire, tam je material ohranil svojo pravo temnejšo barvo – tako so nastale te zanimive “sence”. Ta collateral damege, kot bi ga danes verjetno imenovali američani, pa je prizadel tudi ljudi. Na izpostavljenih mestih na človeškem telesu je svetloba povzročila hude opekline (glej sliko spodaj – vzorec mrežastih črt je nastal, ko je svetloba prodrla med vlakni kimona in povzročila opekline).

Če smo naše popotovanje po (upam, da ne preveč) krivih poteh začeli s svetlobo oz. z lučjo, kot medijem za samospoznavanje in, kot ljubko hčerko Platonovega sonca, smo zdaj – paradoksalno – prišli do njene temne strani. Pokazala se nam je kot agresivna in patogena. Pokazala je, da ne želi biti medij, ne želi, da se v njej spoznavamo, razsojamo, se pri njej napajamo, iščemo v njej resnico in moč. Če gremo nekoliko predaleč jo lahko – in s tem ne bi zagrešili večje napake od tistih, ki oznanjajo konec in smrt zgodovine, ideologije ali subjekta – priznamo za začetek in rojstvo zgodovine, ideologije in subjekta, seveda ves čas govoreč o njenem simbolnem pomenu. Nenazadnje je prav svetloba oz. luč prvo, kar naj bi ustvari krščanski bog, z njo in v njej pa posledično ustvari tudi že naštete elemente. Modri so se zavedali kako pomembna je torej njena funkcija in kako silna njena moč. Človeštvo pa je moralo pasti tako globoko v temo misinterpretacij in laži, da se je po stoletjih popolne dominacije religije strahu in smrti, komaj izkopalo – z razsvetljenstvom. Prvim. Zdaj v temi čaka na drugo.