Kljub temu, da se zdi demokracije nekaj monolitnega in v sebi konsistentnega, nosi s seboj mnogo paradoksov. Pravzaprav ne gre za enovito idejo, ampak za pluralnost nasprotujočih si idej – za njihovo emanacijo iz iste skupne biti. Gre za idejo vladavine ljudstva, ta pa nam ne pove ničesar o tem kolikšen[1] oz. kateri del ljudstva naj vlada in kako naj vlada. Tudi predpostavitev nekega maksimalno vključujočega in racionalnega cenzusa ter kompleksnega mehanizma samokontrole političnega sistema, ne razreši uganke. Kronična bolezen demokracije se je skozi zgodovino vedno kazala v pomanjkanju sredstev za njeno implikacijo. Današnja praktična izkušnja demokracijo po eni strani dela samoumevno, po drugi pa jo odmika od realnosti in ji prisoja mesto nedosegljivega ideala. Šopiri se, kljub temu, da ji manjka notranja moč v obliki sredstev, ki bi jo osmislila. Prav zaradi slednjega se kaže kot absolut, kot malik, ki ne prenese preizkušnje Nietzschejevega kladiva realne moči, in se sesuje sama vase.
Takšna se nam kaže demokracija v ne-normativni filozofski perspektivi, kjer enakovredno stoji ob boku drugim ureditvam. Kako pa se demokracija znajde na realnih tleh politike? Določena politika, izhajajoč iz svojih načel, opremi demokracijo s sredstvi njenega udejanjanja. S tem jo podrobneje določi, da odraža vrednote vladajoče politične opcije in ustreza njeni ideološki opredelitvi. Vendar pa je to le prvi del prehoda ideje demokracije iz filozofskega področja do njene družbeno-politične funkcije. Drugi del je bistveno bolj subtilen in nezaveden in zato tudi zelo pomemben. Vladajoča ideologija svojo konkretizirano idejo demokracije zdaj postavlja nazaj v idejni svet – prikazuje jo kot občo in večno. Čeprav jo je obarvala s svojimi barvami, zdaj te barve postavlja za njeno temeljno značilnost, za temelj njene občosti. S tem monopolizira dojem prvotne ideje in prizna le eno izmed njenih emanacij.
Hegel je v svojih predavanjih o filozofiji svetovne zgodovine navedel dve prepričanji, kako um vlada svetu. Prvo je Anaksagorovo, ki pravi, da se vse dogaja po nespremenljivih, vnanjih zakonih, ki so ta um. Drugo prepričanje izraža Sokrat, ki se opira na jemanje iz uma samega. Um je torej po njegovem prvi princip po katerem šele potekajo ti nespremenljivi zakoni. Obema je skupno, da predočujeta nek smoter, ki ga zasleduje um. Takšna teleologija, ki se zamotava v metafiziko, da bi ji ne bilo treba dokazov in izpeljevanja, pa je prisotna še danes. Vladajoča ideologija demokracijo hkrati prednaša kot po umu godečo se skozi zakone, in kot samo-iz-sebe-umno. Navidezno je utemeljena na dveh ravneh, dejansko pa na nobeni. Kategorična lupina demokracije ponuja zatočišče zelo raznovrstnim ideologijam. Te privzemajo demokratično formo zaradi njene konvencionalnosti in njenega idealiziranega statusa. Če imamo v metafizični sferi demokracijo za občo skupno bit iz nje izhajajočih idej, imamo v politični sferi njeno konkretno, posamično formo, ki ji šele posamezne ideologije dajejo vsebino. Če že ne moremo zreti demokracije kot same za sebe, pa se zastavlja vprašanje, kako lahko vsaj razlikujemo vnesene ideološke vsebine od njene lupine-forme, ki je pravzaprav vzeta od njene ideje.
Ker ideologija izgubi svojo moč v trenutku, ko se je zavemo,[2] se ji najlažje upremo z motrenjem samozavedanja. S tem namreč zremo sam moment umeščanja v naš družbeni položaj. A to ni tako preprosto, saj nam dominantna politična ideologija poskuša vcepiti tudi način mišljenja. Vsaka ideologija je torej totalitarna do te mere, da hoče posamezniku vsiliti svojo družbeno-politično zunanjo formo, kakor tudi kognitivno notranjo formo. Naše moralne sodbe glede ideološke monopolizacije temeljijo na (ne)naklonjenosti do vsiljevanih form, kakor tudi na (ne)naklonjenosti do načina njihovega vsiljevanja. Stalinizem se je kritiziralo zaradi njegovih »nenaravnih« teženj po obvladovanju vseh aspektov življenja individuuma in zaradi »nenaravnosti« vsiljevanih družbeno-politično in kognitivnih form. Problematično naj bi torej bilo politično poseganje v privatnost. Pri tem naj spomnim na to, da so nekatera gibanja (na primer feminizem), ki so se borila za še več demokracije in za njeno preobrazbo in razširitev na druga področja, prizadevala ravno za to, da bi privatnemu priznali status političnega. Da bi odpravili neenakosti, izvirajoče iz privatne sfere, moramo namreč politično intervenirati. Takšna »nenaravnost« ni nič več od predsodka. Mit o nekem naravnem stanju in razvoju družbe je izredno odporen, zlasti proti racionalni argumentaciji. To, kar neka ideologija predstavlja kot naravno, ni nič drugega, kot dokaz, da je vladajoča in da so njena načela hkrati načela družbe.
Pojem demokracije je danes tako močno obremenjen, da se zdi, kot, da ne izvira iz ideje. Lažje si predstavljamo drugačno eksistenco neke povsem materialne konkretne stvari, kot drugačno eksistenco demokracije, ki v sebi nosi pluralnost idej. Če je bilo le nekaj desetletij nazaj še mogoče govoriti o različnih oblikah demokracije oz. o dveh demokracijah (socialistični in liberalno-kapitalistični), to zdaj ni več mogoče. Kapitalistični produkcijski način ali v pravnem izrazu način privatne lastnine, je postal sinonimen s pojmom demokracije. Demokracija sovjetov in demokracija kot diktatura proletariata sta se znašli na odpadu zgodovine, označeni kot totalitarni, nedemokratični vladavini, ki ju zaznamuje večna dihotomija med teorijo in prakso – »nenaravnost«, ki naj bi bila kriva za njun propad. Spekter demokracije se je zgodovinsko reduciral, dokler ni ostala le ena oblika demokracije – zahodna liberalna demokracija (ki mimogrede po mnenju številnih ameriških in drugih piscev ni ideološka). Enopartijski sistem se je v odnosu do večstrankarskega prikazoval kot monoliten, rigiden in diktatorski. Kritični pogled zahodnih demokracij je zanemarjal notranjo dinamiko, razkole in frakcije znotraj partije. Zunanja enotnost je bila pogosto plod neusmiljenega partijskega discipliniranja, pogosto pa je oblikovanje konsenza potekalo na demokratični osnovi. Vsi politični boji v večstrankarskih sistemih pa so se odvijali na očeh javnosti in se kazali kot transparentni in demokratični. Pa čeprav mnogokrat niso bili. Občutek, da vedo, kaj se dogaja v politiki, možnost spremljanja predstave na odru, je ljudi pomiril. Za igre v zaodrju niso vedeli ali pa niso hoteli vedeti.
V umetno povzročenem strahu pred komunizmom se je izoblikovala idealizirana podoba zahodne liberalne demokracije, pri tem pa se je pozabljalo na njene paradokse, probleme in pasti. Največji izvoznici demokracije se je mudilo dokazovati idejo o umni dejanskosti v banaliziranem, ne-heglovskem smislu. Šviganje krogel v Aziji je bila nova himna demokracije, vonj razpadajočih truplih v Latinski Ameriki pa nov svetovni duh svobode. V času po drugi svetovni vojni je bila samokritika zahodne demokracije izjemno redka, kar priča o njeni prisilni homogenizaciji v boju proti komunizmu. Tudi kadar so bili voditelji kritični do svoje demokracije, ki je bila po njihovem edina, je bilo to le v potrditev njihove demokratičnosti. Churchill je na primer izjavil, da je najboljši dokaz proti demokraciji 5-minutni pogovor s povprečnim volivcem, ob neki drugi priložnosti pa je iz pepela te izjave kot Feniks vstala nova: »Rečeno je bilo, da je demokracija najslabša oblika vladavine, razen vseh tistih, ki so bile preizkušene.« Samokritični boji demokracije v tistem času so bili inscenirani očiščevalni obredi, vsak spodrsljaj je omogočil vstajenje še veličastnejše, čistejše podobe.
Kot, da bi pozabili na kritike predhodnikov. V omari so kot okostnjaki ostali zaklenjeni proti-argumenti iz preteklosti. Platonove kritike demokracije kot vladavine povprečnosti in njegovo zavzemanje za vladavino razuma in modrosti. Tocquevillova kritika demokracije kot tiranije večine. Millovo opozarjanje na pomembnost svobode in raznolikosti. Neznano kam je izginila tudi ena izmed največjih idej v zgodovinski tradiciji demokracije - ideja o samoodločbi narodov. Nanjo so se po večini velesile opozarjalo, le če so pri tem imele neposredne interese. Tudi stari grški modreci, ki so vpili: »Ničesar preveč!« (Solon) in »Drži se mere!« (Tales), so bili predaleč stran, da bi se jih slišalo. Tudi v demokraciji je namreč treba biti zmeren, saj absolutna in neomejena demokracija do manjšin ni nič kaj prijazna. Zato so potrebni pravni predpisi in mehanizmi, ki onemogočajo preveč demokracije v obliki popolne ljudske samovolje.
Demokracija je bila zaradi propada Sovjetske zveze in skorajšnjega izbrisa komunizma z zemeljske oble v zagonu in se ni imela namena ustavljati. Sama sreča je bila, da se je v zahodnem svetu eden najkonservativnejših elementov družbene ureditve, pravni sistem, izkazal s hitro prilagoditvijo razmeram. Neprecenljivost pravnega nadzora nad demokracijo se je pokazala v primeru katastrof v nekaterih južnoameriških državah. Okostje (pravno slabo omejene) liberalne demokracije je bilo lahko izkoristiti v ekonomske namene, za eksploatacijo. Nekateri narodi si svobode in demokracije niso predstavljali kot mezdnega suženjstva in so, v nasprotju z voljo velesil, demokratično izvolili bolj levo usmerjene predsednike, ki so si prizadevali za enakost in izboljšanje socialnega položaja, pri tem pa bi se zmanjšali dobički velekapitala. ZDA so morale zablodele ovčice vedno znova in znova spravljati na pravo pot – pot demokracije in svobode. To se je dogajalo v Čilu, Nikaragvi, Panami, Boliviji, Kolumbiji, San Salvadorju, Haitiju in številnih drugih državah Latinske amerike, da ne omenjamo posredovanja na drugih celinah. Če povzamem v enem stavku, velesile so postavile svojo (demokratično, kajpada) zahtevo: liberalna demokracija ali smrt! Izkušnja nam je pokazala, da je liberalna demokracija lahko uspešna v vakumu znanstvene analize, težje pa se znajde v realnem svetu s pritiski na vseh svojih mejah. Še posebej če gre za šibko in revno državo s kratko demokratično tradicijo, ki je idealni plen velekapitala.
Ideja demokracije je kljub temu, da je bila zlorabljena za najpodlejše namene, še vedno bogata in vredna preučevanja. Treba je le očistiti rjo in že uzremo pod njo lesk novih možnosti. Če vsemu napisanemu navkljub povem, da sem demokrat, se zdi, da je lahko to dojeto le na dva načina: kot podpiranje obstoječega svetovnega sistema ali kot privzemanje neke političnokorektne konvencionalne forme. In kaj če ne podpiram obstoječega svetovnega sistema? Kaj če menim, da je vzdrževanje slabega miru hujše, kot vojna, ker tak mir ni nič drugega kot nenehna notranja vojna in razpadanje? Kaj če mislim, da ni nesmiselnih vojn, da so še prekleto polne smisla za tiste, ki jih vojskujejo, bodisi, da iščejo dobiček in izkoriščanje ali da se temu izkoriščanju upirajo? In kaj če nasprotujem plitkemu nereflektiranemu pacifizmu in priložnostnim filantropom, ki z izkoriščanjem pridobivajo milijarde, da lahko dajejo tisoče in si s tem olajšujejo vest? Sem potem še demokrat?
Demokracija je danes ena in totalitarna. V dogmatični ujetosti se še bolj oddaljujemo od odgovora na temeljno politično-filozofsko vprašanje: kakšna vrsta demokracije je najboljša in koliko? Če želimo odgovoriti na to vprašanje moramo misliti bistveno drugače in bistveno širše, izven vzorcev, ki nam jih vsiljuje vladajoča ideologija. To pa je zgodovinska priložnost levice, ki je že ničkolikokrat dokazala, da zmore in hoče biti inovativna in avantgardna. Njeno najostrejše orožje (proti drugim in proti sebi) je kritika, ki jo hkrati bogati in razdvaja. Vendar pa je pogoje za inovacije treba šele ustvariti. Treba je razbiti hegemonijo vladajočega diskurza in se dejavno angažirati, ne pa eshatološko čakati na vznik novih idej ali propad starih. V zgodovini ne obstaja nič takega, kot je nujnost konca nekega sistema ali dogajanje po nekem duhu. Ne determinira nas torej nek um, duh ali bog, temveč konkretne materialne okoliščine, ki pa nam vseeno ne onemogočajo delovanja, temveč predstavljajo le njegov okvir, oziroma v Marxovih besedah: »Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo.«
[1] Takšen ali drugačen cenzus oziroma zamejitev participacije, je tudi znotraj najbolj demokratične ureditve neizogibena. Znotraj demokracije je absurdno je misliti, da lahko vlada celotno ljudstvo, kakor tudi, da lahko vlada le majhen delček.
[2] Ideologija s tem ne izgine, izgubi le svoje najmočnejše orožje – nezavednost.
