V besedi je moč

Ne, tu ne bo govora o enem izmed albumov Murata & Josa. Ker pa je naslov pomenljiv in zelo dobro povzema sledečo pisarijo, si ga bom privzel za izhodišče.

Velikokrat se dogaja, da o čem intenzivno razmišljamo, se v mislih izražamo in ustvarjamo. A takšna dejavnost ima pomen le za nas, hkrati pa je tudi časovno omejena. Če svojih misli ne pretvorimo v sredstvo, ki ga bo razumel zunanji svet, potem nismo naredili ničesar (ni mi treba posebej poudarjati, da tudi, če misli pretvorimo v besede, se pri tej pretvorbi nekaj nujno izgubi). Potem ves miselni proces, ki se v nas dogaja, objektivno ne obstaja. Vsi veliki misleci so torej morali imeti dobro razvito sposobnost, da to svoje miselno bogastvo izrazijo. Oziroma povedano drugače: Prav mogoče je, da so bili ti že stokrat v mislih preseženi, da so jih dopolnile neštete teorije, da so se v različnih glavah pojavljale vsakovrstne genialne ideje, ki pa jih ne poznamo, saj niso bile nikoli zapisane, izrečene ali kakorkoli drugače posredovane zunanjemu svetu.

Že od nekdaj me je zanimalo, kaj se dogaja v glavah ljudi. Ne le 'navadnih', ampak in predvsem tudi 'nenavadnih'. Kako razmišljajo geniji, kako pripadniki neciviliziranih plemen, kako duševno moteni in drugače hendikepirani ljudje? Je v njihovem mišljenju bistvena kvalitativna razlika, ali gre le za (ne)sposobnost izražanja? Podoba bitja z ogromnim miselnim bogastvom, ki pa nima možnosti izražanja le-tega, je vsekakor fascinantna, a zastrašujoča obenem. Takšne podobe je sicer za nemogoče naredila nevroznanost, ki je z empiričnimi metodami odkrila korelacijo med številom sinaps in intenzivnostjo miselnih procesov, čeprav slednje ne moremo meriti neposredno. Tudi logični zdravorazumski premislek, da mora bitje, ki pozna in razume bistva in biti stvari in odnose med njimi, skoraj nujno zapopasti tudi njih pojme. Ideja o duhu velikega misleca, ujetem v telesu prizadetega ali norega človeka se zdi torej fantastična in neverjetna. A poglejmo le primer Friedricha Nietzscheja - veleum, ki je končal v umobolnici. Vzroki za njegov mentalni kolaps so neznani, strokovnjaki so kot možne navajali vse od sifiličnih okužb, do možganskega raka. Ali je Nietzsche v slabih par tednih izgubil celotno možnost mišljenja, ali pa je, in to se mi zdi bolj verjetno, izgubil le možnost izražanja? Ali je bil tudi takrat bolni um, ki ga je bilo treba zdraviti, ali veleum, ki naj zdravi druge? Je bil prehod v stanje 'norosti' progresiven ali recesiven? Thomas Bernhard nekje v Izbrisu izrazi željo, da bi znorel že pred pedesetim letom. Ironična, a bivalentna zahteva po neznanem, ki se ga sicer bojimo, a je hkrati pot do nas. Je norost popolna manifestacija subjektovega samospoznanja, ki se zaradi svojega odkritja povsem loči od zunanjega sveta in pogosto postane introvertiran?

Če se spet vrnemo k problemu pretvorbe misli v besedo, ugotovimo, da ni univerzalne komunikacije. Vsaka beseda, kretnja in simbol je partikularen izraz naših misli. Kako bi človek komuniciral z nezemeljskim bitjem (hipotetično predpostavimo njihov obstoj), če ne zna komunicirati nikakor drugače, kot s pomočjo svojih specifičnih znamenj? In za tako nezemeljsko bitje bi bili verjetno to, kar so za nas psi ali pa delfini.