19.2.07

Nietzsche in Kim Jong-il: Juche in volja do moči

Po daljšem obdobju zaposlenosti in aktivnega lenarjenja mi je spet postalo dovolj dolgčas in nastale so vrstice, ki jih pravkar berete. Gre za nekoliko daljšo in nekoliko bolj zmedeno pisarijo, ki sem jo že nameraval zbrisati, a jo vseeno objavljam.

Med oddihom sem si dal opraviti z Nietschejem, med drugim z njegovim zadnjim delom Ecce Homo. Zanimivi so mi bili, poleg vsebine, predvsem podnaslovi oz. naslovi poglavij dotične knjižice, ki se glasijo takole:

Zakaj sem tako moder
Zakaj sem tako pameten
Zakaj pišem tako dobre knjige
Zakaj sem usoda
Bojna napoved (je odpadlo)
Kladivo govori (je odpadlo)

Samozavest, bolje neizmerna samovšečnost zgoraj zapisanega je očitna. Naj v avtorjevo opravičilo navedem relevantne okoliščine: genialni filozof se je kmalu po dokončanju tega dela začel nazivati z Napoleonom, glavnega zdravnika psihiatrične bolnišnice v Baslu, kjer je bil nastanjen, pa s Princem Bismarckom.

Če pustimo ob strani špekulacije o vzrokih duševnega zloma in se osredotočimo le na podnaslove, ugotovimo, da ti niso le produkt Nietzschejeve samovšečnosti (kakršnakoli primerjava s Heraklitom se mi v tem kontekstu ne zdi smiselna), ampak izraz epistemološke in posledično eksistencialne krize, v kateri se je znašel avtor. Nietzschejeva filozofija, filozofija volje do moči, prevrednotenja vseh vrednot, filozofija totalnega izničenja in hkrati megalomanske kreacije pomeni nalaganje vedno težjih bremen. Človek, ki požge za seboj vse mostove vrednot, prepričanj in spoznanj, ki kot ideal in arhimedovo točko obstoja postavi nekaj, kar je še-v-postajanju, ne more zdržati pritiska. Takšen, do sebe popolnoma iskren skepticizem je samomor. Lažnivemu Descartesu se kaj takega nikoli ne bi moglo primeriti. Njegova skepsa, ki je plast za plastjo navidezno odstranjevala spoznanje, je ves čas držala v roki figo - nikoli se ni odrekla Bogu. Descartes ni niti za trenutek podvomil v njegov obstoj, v 3. meditaciji je tako izhajal iz že apriornih predpostavk.

Nietzsche je kljub svoji deklarirani drži - antidogmatičnosti - postajal vse bolj dogmatičen. "Med dva niča zavit", kakor je svoj epistemološki položaj označil v eni izmed poznih pesmi, je iskal trdna tla. S tem ko je potolkel krščanstvo je potolkel svoje otroštvo, privzgojene vrednote, vero. Osvobodil se je, a le na videz. "Iz sedme samote" (še en izraz, ki ga je uporabljal za označevanje svojega položaja), je ustvarjal nova tla in jih s časoma dogmatiziral ter s tem utrdil. Nanje je postavil idejo Nadčloveka - projekcijo zaželenega, fantazijo iz obupa. S poudarjanjem moči je prikrival svojo nemoč, v mislih je bil lahko to, kar si je želel, pa ni mogel. Pred uničujočimi življenjskimi porazi (šibko zdravje, odslovitev iz vojske zaradi nezmožnosti, neuspeh v ljubezni, prekinitev poučevanja, slab sprejem njegovih knjig, prekinitev prijateljstva z Wagnerjem, vse bolj zaostreni odnosi z mamo in sestro) se je obračal v eshatološko prihodnost in iskal rešitve v mesiji Nadčloveka.

Zanimiva sta zlasti zadnja dva podnaslova:

Bojna napoved (je odpadlo)
Kladivo govori (je odpadlo)


Za pretirano samozavestnimi besedami sledi popolna odsotnost dejanj (je odpadlo). Ostaja le še prepričanje v svojo moč, v svoj prav. Dogmatizirano prepričanje, ki ne skriva več, da stoji na trhlih nogah in je povsem onesposobljeno. Gre za voljo do moči, ki se je v svoji končni instanci obrnila proti sami sebi, da bi v samopotrditvi našla to, česar ni mogla udejanjiti.

---------------------------------------------------------------
Vendar kaj ima Nietzsche in njegova zgodba ter filozofija opraviti z Kim Jong-ilom? Zakaj vzporejam navidez popolnoma neprimerljive stvari in iščem povezave tam, kjer jih ni? Bom poskusil pojasniti...

Evidentno je, da ima Kim Jong-il, kakor pred njim Nietzsche, številne fizične in psihične manjvrednostne komplekse. O njegovem rojstvu in otroštvu ter mladosti ni zanesljivih podatkov ali pa so ti izmišljeni, mitizirani in diktatorja poveličujejo (uradna biografija na primer pravi, da se je ob njegovem rojstvu(napovedala naj bi ga lastovka) na gori Paektu pojavila dvojna mavrica). Vendar primerjava na osnovi ene značilnosti ne zdrži. Gre za kompleksnejšo podobnost, ki pa izhaja iz te primerjave. Juche se v kar nekaj značilnostih ujema z Nietzschejevo filozofijo, predvsem filozofijo Nadčloveka in volje do moči. Koncepta Nadčloveka in volje do moči sta bila zlorabljena in sta služila kot podpora nacizmu, v osnovi pa je Nietzschejevo filozofijo ob primerni stopnji nerazumevanja mogoče uporabiti za ideološki temelj katerega koli totalitarnega sistema.

V čem se Juche razlikuje od ostalih ideologij, ki imajo izvor v marksizmu? Doktrino Jucha je sicer uvedel že oče sedanjega Korejskega diktatorja Kim Il-sung, Kim Jong-il pa jo je še utrdil. Osnova Jucha je trditev, da je "človek gospodar vsega in ima moč, da odloča ter spreminja svet". Prepotentna antropologija te doktrine ustvarja mit neodvisnega vsemogočnega in samozadostnega človeka - Nadčloveka. Pot do Nadčloveka je po doktrini Jucha zelo podobna tisti, ki jo najdemo v Trockijevi ideji o permanentni revoluciji, še prej pa v Babeufovi "vzgojni diktaturi". Gre za evolucijo, za očiščenje človeka skozi revolucijo. S tem, ko revolucionira družbo, vzgaja samega sebe. Zadeva je v osnovi precej stalinistična, s poudarkom na samozadostnosti in usmerjenosti navznoter. Juche pa ima eno zelo zanimivo in edinstveno značilnost: Ne dela si iluzij o prihodnosti, ko bo v bogati družbi vsakdo delal po svojih zmožnostih in prejemal po svojih potrebah. Uči asketizma, navaja na trdo delo, samoodrekanje in nesebičnost sta povzdignjena in idealizirana do te mere, da preraščata svoj prvotni namen - solidarnost in skupno dobro. Gre torej za sintezo zahodne marksistične teorije in vzhodne komunistične prakse.

Za dokaz, da mislijo resno - video Severnokorejske posebne vojaške enote in njihovih treningov si lahko ogledate tule.

V stvarjenju nauka se je pojavil enak moment, ki je dovršil Nietzschejevo epistemološko krizo. Šlo je za dogmatizacijo, ko se je volja do moči zaradi deziluzije ob izgubi podpirajočih jo predpostavk, obrnila sama proti sebi. Šlo je za enak obupen poskus, da bi režim našel oporo v nečem, in jo je našel - v klenem, čistem, novem, vsemogočnem delavcu, ki pa ni del črede, nasprotno, dviga se nad čredo. S tem pa pridemo te formulacije: delavec se (kot posameznik) dviga nad čredo, kot razred pa se proletariat ne more dvigniti nad nič drugega, razen nad samega sebe. Torej venomer tekmuje sam s seboj, se prekaša in izboljšuje. V ideal pa se, tako kot v Nietzschejevem primeru zareže samozavedanje, ki osveži spomin na nesposobnosti, od koder izvira dogmatizem Nadčloveka.

Nadčlovek, volja do moči in Juche niso koncepti prihodnosti. So le nedosegljivi ideali, patološke pokveke bolnih stvariteljev, rezultat predolgega slepljenja samega sebe, ki se lahko konča le z duševnim samomorom.

2 komentarja:

Koba pravi ...

Nadvse posrečena sinteza, nasploh mi je bilo zanimivo branje, ker Nietzscheja razen v izkrivljeni nacistični interpretaciji le redko zaslediš v polju politične filozofije, oziroma prakse v danem primeru.

Film je pa sam na sebi dovolj zgovoren, le kaj bodo ZDA proti armadi bruce leejev ;)

Aja, pa na eno manjšo napako bi te opozoril, če me spomin ne vara je koncept permanentne revolucije razvil Trocki in ne Lenin.

Kričač pravi ...

Hvala za opozorilo glede ideje permanentne revolucije. Sem se poučil, da je res tako (iz globin znanstvenih virov wikipedije kajpada) in popravil napako.