Poročanje iz Gaze

Ironično je, da danes vsi poročajo o Gazi, praktično nihče pa ne poroča iz Gaze. Ta kratek zapis namesto na nove informacije meri na nek manko, na nek pomenljivi molk, ki pa je preslišan. Odsotnost glasov z ene strani namreč zapolni vsiljivo govoričenje druge.




Kot je znano, Izrael novinarjem ne dovoli vstopa v Gazo. Ne dovoljuje niti vstopa humanitarnim delavcem, zdravnikom, diplomatskim misijam in odposlancem Združenih narodov, a omejimo se zgolj na reporterje. Zdi se, da so onemogočanja dostopa najbolj veseli prav na CNN, BBC, FOX ipd., saj jim tokrat ni potrebno biti na kraju dogajanja in se truditi, kako bodo uskladili posnetke masakra palestinskega prebivalstva z nasprotujočo interpretacijo, ki jo od njih zahtevajo uredniki. Kazati posnetke ubitih otrok in žensk ter razrušenih izključno civilnih kompleksov, hkrati pa trditi, da so to Hamasovi teroristi in njihova vojaška infrastruktura, je namreč precej mučno opravilo. Tokrat lahko, kljub temu, da vztrajno zatrjujejo da so v neposredni bližini spopadov ("Gaza is just behind my shoulder"), poročajo malodane iz naslanjača.

Mokre sanje vsakega propagandnega aparata so, da mu ne bi bilo več treba preobražati, preoblikovati in urejati realnosti, ampak bi se realnost prilagodila njenim željam. Kako lepo bi bilo, ko bi vrli ljudje, ki jih je tovariš Josif Visarionovič dal izrezati iz fotografij, to že prej začutili in se ne bi fotografirali z njim ter tako poskrbeli, da tovarišu ne bi povzročali dodatnega dela. Vendar dokler realnost ne ustreza zahtevam režima, je zanj nevzdržna. To nevzdržnost nepredelane, surove realnosti odlično izrazi Steve Bridges, ko vpričo Busha oponaša Busha in pravi: "The media really ticks me off - the way they want to embarras me by not editing what I say." Če si še niste ogledali, priporočam ogled - klik.

Problem se pojavi občasno, ko so novinarji le prisiljeni pojasniti, zakaj pravzaprav ne poročajo iz Gaze. Vrli občan Karl Penhaul jemlje nase težko breme glasnika in razsvetljevalca ter pojasnjuje, da so pravzaprav krivi Egipčani, saj da novinarjem ne dovolijo vstopa v Gazo.

To, da obstaja le en mejni prehod med Gazo in Egiptom, pa še ta ne pod njegovim popolnim nadzorom, se občanu Penhaulu ne zdi vredno omeniti, kakor se mu tudi ne zdi vredno truda pojasniti zakaj reporterjev v Gazo ne spustijo Izraelci. Egipčanom hitro pripiše skrb za ugled tako doma, kot v mednarodni skupnosti, ki bi bil prizadet, če bi rakete začele padati preblizu meji Egipta. Izraelu ne pripiše bojazni za ugled, če bi prenašali slike masakra, kot na primer tole. Izrael se ne boji izgubiti ugleda, ker ga tako ali tako nima. Niti ga ne rabi. Ima ZDA, ima politično podporo in gospodarsko pomoč, ima, preko ZDA, de facto veto v Varnostnem svetu.

Ameriški propagandni stroj je ob invaziji na Irak igral na karto navidezne vidnosti, ko je reporterje priključil bojnim enotam in jih poslal v prve vrste. Gledalci so imeli občutek, da imajo nadzor nad situacijo, da vedo kaj se dogaja (čeprav je bilo vse posneto prej temeljito filtrirano). Izrael igra na karto vidne navideznosti, ko skuša svet prepričati, da obstajajo objektivni razlogi (varnost, tajnost vojaških operacij, itd.) za to, da reporterjev ne spusti v Gazo.

Robert Fisk je pred dnevi v Independentu zapisal tole:

What is Israel afraid of? Using the old "enclosed military area" excuse to prevent coverage of its occupation of Palestinian land has been going on for years. But the last time Israel played this game – in Jenin in 2000 – it was a disaster. Prevented from seeing the truth with their own eyes, reporters quoted Palestinians who claimed there had been a massacre by Israeli soldiers – and Israel spent years denying it. In fact, there was a massacre, but not on the scale that it was originally reported.

Izraelu torej ne zadostuje več niti potvarjanje realnosti, saj je več ne more brzdati. Zato jo mora povsem zakriti in ustvariti novo. Koliko je v hkratnem igranju Davida in Goljata, kot se je pred časom posrečeno izrazil palestinski predstavnik, prepričljiv, lahko presodite sami.