Kieslowski, Hegel in Ženske

V Dvojnem Veronikinem življenju (La double vie de Véronique), filmu Krzysztofa Kieslowskega je proti koncu filma kratek prizor, v katerem Alexandre Fabbri prosi Veronique, naj mu pove kaj o sebi. »Kaj želiš izvedeti?« mu odvrne ta, on pa njej: »Vse.« Sledi trenutek tišine, potem pa protagonistka vstane in na posteljo pred Alexandra izprazni vsebino svoje torbice.

Pred njima zdaj ležijo predmeti in se jima ponujajo ne le kot zori, kot neposredni objekti izkustva, ampak predvsem kot nekakšne arheološke najdbe, na katere naj se opre rekonstrukcija zgodovine Veroniquinega življenja. Na nek način gre za materializacijo, ki jo potrebuje filmski medij za svojo oporo, bi lahko rekli, podobno kakor v Stalkerju tisti long-take, ko kamera drsi vzdolž potočka, v katerem so razni, post-apokaliptičnemu svetu ustrezajoči predmeti, ki naj bi v nas vzbudili določene občutke. Tudi Proust je za oživitev spomina potreboval magdalenico, zakaj ne bi torej mogli in smeli iz inventarja predmetov, ki jih ženska nosi s seboj v torbici, sklepati na njeno življenje?

Ko Alexander v roko jemlje zdaj en, zdaj drugi predmet, sestavlja sestavljanko Veronique. Potem ko je proučil njen vazelin in gumijasto žogico, se loti ogledovanja kosa papirja, na katerem so pomanjšane fotografije z Veroniquinega popotovanja po vzhodni Evropi.

Poudarek je prav na banalnosti predmetov, ki jo predstavljajo. Tudi po Heglu je končna resnica banalna in nezanimiva, kot zadnji stavek romana. Pomembnejša je pot do resnice, ta daje smisel in predstavlja resnico v pravem pomenu (»Pot do resnice je resnica sama.«). Če preberemo cel roman se nam zadnji stavek ne zdi več banalen, ima pomen, je smiseln in tvori resnico skupaj s preostankom. Če to ugotovitev prenesemo na navedeni primer iz Veronikinega dvojnega življenja, lahko rečemo, da so predmeti za Alexandra, ki jih prvič vidi, nujno tuji in banalni ter mu ne povedo ničesar (še glede vazelina vpraša, kaj je to), za Veronique pa imajo velik pomen, saj niso zgolj objekti, ampak koščki življenja in delčki njegovega pomena.

Vrnimo se nazaj k Alexandru in fotografijam, ki si jih ogleduje. Na neki fotografiji z demonstracij v Krakowu opazi Veronique, mirno stoječo med revolucionarno vihro. Ta presenečeno ugotovi, da na fotografiji ni ona (saj jo je prav ona posnela, poleg tega pa ima dekle na fotografiji tudi drugačen plašč). Vendar je podobnost prevelika, občutki, ki so bili prisotni že prej in jih je fotografija a posteriori potrdila, pa premočni. Veronique izbruhne v jok, Alexandre ima z njo (iz usmiljenja?) spolni odnos, film pa se kmalu za tem konča.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Veronique in Alexandre sta ob stiku s fotografijo zamenjala vlogi. V fotografiji, ki je bila zanj povsem banalna in tuja, je Alexandre spoznal Veronique (oziroma postavil identiteto Veronique = Weronika), Veronique pa se je ob pogledu na fotografijo, ki je do tedaj predstavljala del njenega življenja in bila zanjo smiselna, zavedla njene tujosti in banalnosti.

Zakaj gledalci ne dobimo pojasnila glede povezave med Veronique in Weroniko, dekletom s fotografije? Preprosto zato, ker ni nikogar, ki bi nam povezavo lahko podal. Film prikazuje življenje Veronique skozi njeno optiko, ves čas smo identificirani z njeno percepcijo. Veronique pa sama ni zmožna odkriti in pojasniti skrivnosti identitet in povezav, ki jo je prinesla fotografija. Kot na znanem mestu v Fenomenologiji duha pravi Hegel: »Skrivnosti Egipčanov so bile skrivnosti tudi za Egipčane same«, bi lahko s posplošitvijo Veroniquinega primera rekli: Skrivnost žensk je skrivnost tudi za ženske same.

Veronique ni imela zavedanja o sami sebi. Manjkal je subjekt tega samozavedanja, subjekt, ki bi bil sestavljen iz obeh Veronik. Tudi ženskam nasploh manjka samozavedanja (nekaterim tudi samozavesti, a to je že druga stvar). Zahteve feministk (predvsem tiste najradikalnejše, ki vključujejo samozadostnost in prihodnost sveta brez moških) so zahteve po ustvarjenju subjekta samozavedanja. Kreacija subjekta ženskega samozavedanja pa pomeni psihološko unifikacijo na ravni ženskega spola, ta pa implicira odpravo tradicionalnega in vzajemnega ljubosumja. Prav slednje pa je bilo (vsaj po nekaterih antropoloških teorijah) in je še vedno temelj družine, ki je medkulturno univerzalna in elementarna enota družbe.